lazanja

Veganska lazanja s tofujem in zelenjavo

Zadnjič sem v službi iskala eno objavo na fb in čisto naključno se mi je na ekranu pojavila lazanja. Noro se mi je zaluštala in vedela sem, da si jo moram v prihodnjih dneh privoščiti za kosilo.

V mojih predveganskih časih sem lazanjo jedla kar pogosto – največkrat polnjeno s koruzo, grahom in bučkami ter prelito s kremastim bešamelom, ki se je v pečici povrh lepo zapekel.

Ker noben, res noben kulinarični užitek ni vreden trpljenja, ki ga prinašata mesna in mlečna industrija, sem se odločila zadevo veganizirati.

Tatarc | zero waste, vegansko

Priznam, da večino časa ne kuham z največjim veseljem in da se bolj kot med lonci znajdem s kakšnim orodjem v roki, zato me je bilo tele lazanje kar precej strah. Tudi zato, ker je nisem delala še nikoli in ker mi je Jure že po telefonu povedal, da je na smrt lačen in mu res nisem privoščila, da bi si moral po službi še kuhat.

Pogumno sem se lotila priprave in končni rezultat je bila res perfektna lazanja, ki me je presenetila v več pogledih. Za prvič mi je res dobro uspela.

Veganstvo – moja izkušnja | Odgovori na najpogostejše argumente proti veganstvu

Samo eno me moti pri tejle lazanji – dejstvo, da ni 100 % plastic free. Ampak je pa narejena brez krutosti, brez trpljenja živih bitij in tudi to šteje. Še vedno se v 99 odstotkih izognem nakupu česarkoli, kar je pakirano v plastično embalažo, pri veganskem siru pa sva z Juretom sklenila kompromis in ga kupujeva v največji embalaži, ki je na voljo – 2,5 kg. Kaj češ, nisva popolna, se pa trudiva.

Za čisto plastic free varianto lazanje lahko izpustiš sir, tofu, ki v bistvu služi temu, da v omako doda nekaj teksture, pa pripraviš doma ali nadomestiš s cvetovi cvetače ali brokolija.

 


Najboljša veganska lazanja na svetu

Za 4 normalno lačne oziroma dva ZELO lačna:

  • 300 g bučk
  • 9 listov testenin za lazanjo
  • 70 g veganskega sira
  • 350 g paradižnikove omake
  • 200 g navadnega tofuja
  • Sol

Tofu razdrobi na majhne koščke in ga nahitro popeci na ponvi (lahko dodaš malo olja, ni pa nujno). Tofuju primešaj omako – če je kaj ostane v kozarcu, ji prilij deci vode, zapri kozarec, ga pretresi in vlij v ponev. Segrevaj na majhnem ognju, dokler ne izpari nekaj tekočine. Občasno premešaj. Po okusu dosoli.

Tačas bučke nareži na tanke lističe. V pekač naloži eno plast testenin za lazanjo – če uporabljaš tak pekač kot jaz, lahko noter brez problemov zložiš tri liste, enega zraven drugega. Na testenine zlij tretjino omake in jo enakomerno razporedi po pekaču. Čez naloži eno plast bučk (polovico vseh). Sledi druga plast testenin, omaka in še enkrat bučke. Končaj s tretjo plastjo testenin in preostalo tretjino omake, čez pa naribaj še sir. S kuhalnico narahlo premešaj sir in omako – če bo sir deloma prekrivala omaka, je manj možnosti, da se bo v pečici zažgal.

Postavi v ogreto pečico na 165 stopinj za 45 minut. Lazanja je končana takrat, ko lahko z nožem brez težav predreš vse tri plasti testenin.

Postrezi s svežo solato. Ostanki te bodo (teoretično) počakali do naslednjega dne, lahko pa jih tudi zamrzneš.

Katere so pa tvoje najljubše sestavine za perfektno vegansko lazanjo? Zaupaj nam na Facebooku.

Greenwashing ali kako nam “eko” podjetja perejo možgane

Poznaš izraz greenwashing? Po naše ga imenujemo zeleno zavajanje, pomeni pa širjenje zavajajočih informacij o praksah nekega podjetja, za katere nas želijo prepričati, da so okolju prijazne, pa v resnici niso. Za podjetja, ki izvajajo zeleno zavajanje, je značilno, da več denarja vložijo v oglaševalske kampanje, ki nas prepričujejo, da ravnajo okolju prijazno, kot pa v samo okolju prijazno ravnanje.

Danes na srečo lahko vidimo ogromen porast okolju prijaznih praks in izdelkov, žal pa s tem pridejo tudi nepošteni posamezniki in podjetja, ki zavoljo profita zavajajo potrošnike, da so “eko” in “zeleni”, pa v bistvu niso.

Za greenwashing so značilna določena ravnanja, po katerih lahko prepoznamo, da podjetje prodaja svojo ekološkost brez pravih temeljev.

Kako prepoznamo greenwashing?

  • Uporaba zelene barve v oglaševanju in na embalaži
  • Izrazi, kot so “naravno”, “ekološko”, “trajnostno” ki sami po sebi ne pomenijo nič
  • Odsotnost kakršnihkoli virov informacij, ki bi potrjevali trditev, da je izdelek res okolju prijazen

Primera

  • Voda v tetrapaku: “Elegantna, lahka in trajnostna embalaža” so zapisali na Facebook strani Dane, ki je prva pri nas lansirala vodo v tetrapaku namesto v plastenkah. V oglasnem sporočilu na Siol.net pa še: “Embalažo izdelka je mogoče reciklirati, saj je izdelana večinoma iz kartona iz naravnih in obnovljivih virov.” Prvič, beseda “trajnostno” ne pomeni nič, če ni podprta z dejstvi. Ki jih seveda ni. In drugič, tudi plastenke je mogoče reciklirati. Da ne omenjamo tega, da recimo steklo lahko recikliramo v nedogled, pri plastenkah in tetrapakih pa gre za downcycling oziroma padanje kakovosti. In da ne govorimo o tem, da veliko Slovencev še vedno ne ločuje odpadkov in da samo z nakupom tetrapaka, tudi, če bi bila to bolj ekološka opcija, ne narediš nič, če ga potem odvržeš v mešane odpadke. Torej, čisti bulšit. Sploh v državi, kjer čista, pitna voda priteče iz pipe. 
  • H&M akcija Reciklirajte z nami!: “Izkoristite super priložnost za ugoden nakup in obenem naredite nekaj dobrega za planet.” Hm, H&M, kaj pa, če bi vi naredili nekaj dobrega za planet in prenehali s proizvodnjo hitre mode, katere rezultat je (med drugim) na tone odvrženih še uporabnih oblačil vsak dan?

THE TRUE COST | Kakšna je prava cena poceni mode?

Moja zgodba

Pred kratkim so me kontaktirali iz podjetja, ki je želelo z mano sodelovati pri promociji njihovega izdelka. Ker ne iz njihovega sporočila, ne z njihove spletne strani ni bilo razvidno, kako njihov izdelek pripomore k varovanju okolja, sem jim odgovorila:

Najlepša hvala, da ste me kontaktirali. Vaš izdelek se mi zdi zanimiv in bi z veseljem sodelovala z vami, vendar imam prej eno prošnjo.

Cilj moje spletne strani je širiti informacije o okolju prijaznem načinu življenja, zato bi vas prosila, če mi lahko posredujete nekaj informacij o izdelku in kako ta pripomore k varovanju okolja. Obstajajo kakšne študije, ki jih lahko preberem? Kje je izdelek proizveden in pod kakšnimi pogoji?

Že vnaprej najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav.

 

In nazaj dobila samo odgovor v smislu, če želite varovati okolje, potem je pa naš izdelek pravi za vas! Zraven so mi poslali še link in priponko, od katerih noben ni odgovoril na moja vprašanja. Izdelek naj bi bil namenjen spodbujanju okolju prijazne vsakdanje prakse, ki pa jo z lahkoto izvajamo tudi brez tega izdelka. 

“Brez mojega izdelka ne moreš biti eko.”

Še ena stvar je, ki bi jo lahko smatrali za eno vrsto zelenega zavajanja. Mnogi prodajalci “zero waste pripomočkov” nas skušajo prepričati, da moramo kupiti njihove izdelke, če želimo biti okolju prijazni. Zelo sem razočarana, ko zasledim, da kakšna firma dela marketing na ta način, čeprav poznam tudi veliko takšnih, ki jim gre resnično za planet, ne za profit, in takšna podjetja moramo tako ali drugače podpirati. Ne pa, lepo prosim, nasedat trditvam, da je za okolju prijazno življenje nujno potreben kakršenkoli nakup. Če kaj, k čistemu planetu veliko bolj pripomore odsotnost nakupovanja.

“Zero waste” izdelki, ki jih ne uporabljam

Porabi, kar imaš. Prosim, prosim, ne meči stran predmetov, ki so še uporabni, ker si jih želiš nadomestiti s trajnostnimi izdelki. To ni okolju prijazno. Ravno zadnjič sem imela problem sama s seboj, ker za v novo stanovanje nikjer nisem našla lesene ščetke za wc. Potem pa sem se spomnila, da imam v kopalnici še čisto uporabno, čeprav plastično ščetko. Počakaj in predmet izrabi do konca, potem pa ga, seveda, nadomesti z okolju prijazno različico.

Se spomniš kakšnega konkretnega primera zelenega zavajanja? Deli ga z nami na Facebooku.

Plastic Free July | Nasveti za življenje z manj plastike

Lahko en mesec preživiš brez plastike?

Danes so me na vseh socialnih omrežjih presenetile objave o “Plastic Free July”. (presenetile v smislu A julij je že? 😲) Anyway, Plasticfreejuly je globalno gibanje, namenjeno zmanjševanju porabe plastike za enkratno uporabo in ozaveščanju o okolju prijaznejših alternativah. Gre za izziv, ki si ga vsak julij zada več deset tisoč ljudi po vsem svetu.

Izzivi so fajn ravno zaradi tega, ker so izzivi. Ker predstavljajo odlično priložnost, da za kratek čas stopiš iz svoje cone udobja in nekaj počneš drugače kot do sedaj. 

Po drugi strani pa izrazi, kot so “plastic free”, “zero waste” in podobni spodbujajo ekstremizem, ki bi znal odvrniti nekoga, ki že vnaprej ve, da ne more izzivu do potankosti slediti. Kako že gre tista? “We don’t need 10.000 people doing zero waste perfectly. We need a million people doing it imperfectly.” 

Vzemi, torej, julij brez plastike (tudi, če zate ne bo 100 % tak) kot priložnost, da vsaj dobro premisliš, kako lahko v svojem življenju nadomestiš plastiko in zaživiš bolj okolju prijazno. Spodaj sem ti pripravila seznam objav na Manj smeti – manj skrbi, ki ti lahko pri tem pomagajo.

Piknik sezona je že tu. V spodnji objavi lahko prebereš moje nasvete za piknik brez smeti. Lahko posežeš po biorazgradljivem priboru in krožnikih, ni pa nujno. 🙂

Piknik brez odpadkov in krožniki, ki jih lahko poješ

Spa večer brez odpadkov

Vem, da marsikdo z nakupom šolskih potrebščin čaka čisto do konca počitnic, ampak naredi sebi (in prodajalkam v knjigarnah) uslugo in nakup opravi že nekoliko prej.

Okolju prijazne šolske potrebščine | Najpodrobnejši vodič za nakupovanje šolskih potrebščin

6 korakov do zero waste življenja, ki jih lahko naredi vsak

Čeprav gre za izdelke, ki pri meni niso našli svojega mesta, mogoče tebi pridejo prav.

“Zero waste” izdelki, ki jih ne uporabljam

Če v juliju praznuješ rojstni dan, potem je tale objava prav zate: kako organizirati druženje za rojstni dan, če si vegan, ne maraš plastike in imaš majhen budžet.

Praznovanje rojstnega dne

Recikliraj, ponovno uporabi | 6 predmetov, ki jim lahko podaljšaš življenje

Pridruži se nam na Facebooku.

“Zero waste” izdelki, ki jih ne uporabljam

Odkar se je okoljevarstvo premaknilo z obrobja v naš vsakdan, izraz “zero waste” pa je dnevno na ustih vsakega politika in self respecting medija, je, razumljivo, noro narasla tudi ponudba pripomočkov za življenje brez odpadkov. 

To dejstvo me izredno veseli, saj to pomeni, da danes lahko že skoraj brez težav najdemo ekološke alternative vsakdanjim izdelkom – ravno zadnjič me je razveselila novica, da so v moji najljubši low waste trgovini dobili wc papir brez plastične embalaže. That being said, obstajajo neplastični, okolju prijazni izdelki, ki pri meni niso našli svojega mesta.

5 začetniških napak, ki jih delajo zero wasterji

 

Kovinske slamice.

To je bil eden mojih prvih zero waste nakupov. Pojavljale so se povsod in itak sem sama sebe prepričala, da jih nujno potrebujem. Ker tudi prej nisem veliko uporabljala slamic, mi res ni jasno, zakaj sem si jih takooo zelooo želela. So pa seveda odlična rešitev za tiste, ki slamico potrebujejo za pitje. 

Uprimo se prepovedi plastičnih slamic?

Kaj uporabljam namesto njih? Ničesar. Imam srečo, da sem zdrava in lahko pijem brez pripomočkov.

Fensi steklen kozarec.

Par dni po tem, ko sem se odločila, da se bom zavestno trudila za čistejše okolje, sem vkorakala v Kik (vidi ti to ironijo!) in zagledala steklene kozarce v obliki lobanj s pokrovi z luknjo za slamico. Skoraj sem dol padla in takoj kupila enega sebi in enega Juretu. Danes eden čepi v škatli, drugi pa na balkonu, kjer ga je Jure pustil po tem, ko je z njegovo pomočjo iz sobe rešil pajka. Ko se bova preselila, tadva kozarca sicer vidim v uporabi za pitje, definitivno pa ju ne bi pogrešala, če ju ne bi bilo. Hmm … mogoče pa v njiju posadim kako rastlino. 

Kaj uporabljam namesto njega? Doma navadne kozarce, za na pot pa kovinsko flaško.

Pralne blazinice za odstranjevanje ličil.

Te sem dobila v preizkus. Z njimi ni čisto nič narobe in za nekoga, ki uporablja ličila, so gotovo super način za izogibanje odpadkom. Je pa misel, da se bom nekoč spet začela ličit, verjetno ravno tako neverjetna kot tista spodaj v zvezi s kavo.

Kaj uporabljam namesto njih? Obraz si umijem z vodo in milom in ga popivnam z brisačo.

Lonček za kavo.

Ko sem hodila na faks, bi mi tak lonček prišel zelo prav. In tudi po faksu sem se še nekaj časa slepila, da bom nekoč ena tistih uber bizi on the go superžensk (hahahaha … ne), zato se mi je zdel lonček za kavo nuja. Moj je izdelan iz bambusa in kavčuka, ampak v vsej svoji biorazgradljivosti večino časa čepi v omari.

Kaj uporabljam namesto njega? Navaden keramičen lonček. Kave se poskušam izogibati, kar je, sploh, ko delam pozno v noč, naslednji dan težka naloga. Ko si jo, si jo skuham v pisarni in natočim v keramično šalčko, bambusov lonček, ki ima pokrov, ki odlično tesni, pa občasno uporabim kot mini kantico za bio odpadke. 

Pralni vložki.

Tudi vložke sem dobila v preizkus. Super so, ker so v primerjavi z vložki za enkratno uporabo cenejši (ne na kos, na cikel). A vseeno pri meni niso našli svojega mesta.

Pralni vložki Racman na preizkušnji | Zakaj so pralni vložki boljši od navadnih

Kaj uporabljam namesto njih? Menstrualno skodelico (Lunette, če smo natančni). Vložkov že od nekdaj ne uporabljam prav rada in čeprav so pralni vložki iz blaga v vseh pogledih boljši od tistih za enkratno uporabo, ostajam zvesta skodelici, ker mi pač ta enostavno bolj ustreza.

Ne glede na to, da meni osebno ne pridejo prav, pralne vložke kot ekološko in cenovno ugodno alternativo izdelkom za enkratno uporabo zagotovo priporočam vsem, ki jim skodelica iz takšnih in drugačnih razlogov ne sede oziroma želijo poleg skodelice še nekaj ekstra zaščite.

Menstrualna skodelica | Moje izkušnje

Žvilc.

Skoraj vsi eko Youtuberji imajo vsaj en spork – še eden od izdelkov, za katerega sem samo sebe prepričala, da mi bo nekoč prišel prav. Moj lušten diy žvilc iz kokosove lupine mi je prinesel veliko veselja, ko sem ga delala, zdaj pa, tako kot vsi našteti izdelki, čepi v predalu. Mislim, da sem ga uporabila ravno enkrat.

Lesen pribor.

Isto kot žvilc – skoraj vsi low waste Youtuberji, ki jih spremljam, imajo kao potovalni set lesenega pribora. In tudi jaz sem sama sebe (kot zdaj že vemo, da znam) prepričala, da ga nujno rabim. Moj sicer ni nič posebnega, je ena tistih piknik variant za enkratno uporabo, ki sem jo domov prinesla z ljubljanske tržnice. 

Piknik brez odpadkov in krožniki, ki jih lahko poješ

Kaj uporabljam namesto pribora in žvilca: Da bom poštena, ni, da tega nikoli ne bi uporabljala. Včasih ju vržem v torbo, ko si za v službo spakiram malico, ki je ne moreš pojest z rokami (včasih uporabim razgradljiv pribor za piknik, kar mi pač prej pride pod roko). Ampak bi lahko namesto tega čisto brez problema vzela pribor iz kuhinjskega predala. Tako da prav potovalnega pribora gotovo ne bi pogrešala, če ga ne bi imela.

Bee’s wrap.

Tega sem dobila pri Ekologih brez meja na srečanju eko blogerk par let nazaj. Izdelan je iz čebeljega voska, kar pomeni, da ni veganski, ampak imam ga še iz mojih predveganskih časov, zato bi ga seveda uporabila do konca, če bi mi prišel kaj prav. Danes se dobi različice iz veganskih voskov, po katerih pa vseeno nimam potrebe. 

Kaj uporabljam namesto njega? Malico si spakiram v lunchbox, če je kaj takega, kar bi se lahko polilo, pa v steklen kozarec s pokrovom.

Še enkrat, ti izdelki se mi ne zdijo slabi, so pa, vsaj zame, nepotrebni. Česa pa ti ne uporabljaš, čeprav bi kot ‘zerowaster/ka’ moral/a? 

zero waste

Z izrazom “zero waste” nisem zadovoljna in tu je razlog

Pred nekaj leti se je začelo v splošni javnosti širiti zavedanje o pojmu “zero waste”. Ljudje so začeli tekmovati v tem, kdo ima manjši trash jar, Instagram so zavzele čudovite podobe minimalističnih kuhinj brez koščka plastike, vse plastično je letelo v smeti in trgovine so na police postavile kup alternativnih izdelkov, ki naj bi nam pomagali živeti čimbolj ekološko, seveda na način, da bi proizvajali čimmanj odpadkov. A vse skupaj je imelo eno veliko pomanjkljivost: dejstvo, da se veliko ljudi ni zavedalo, da odpadki in plastika, čeprav velik, niso edini ekološki problem in da smo v vsesplošni paniki ustvarjanja instagramiš waste-free stanovanj in bulk-grocery-haulov in what’s-in-my-bagov(zw-edition) in podobnega pozabili na zadevo pogledati širše.

Kot pisci in proizvajalci vsebin na temo okoljevarstva nosimo do svojega občinstva določeno odgovornost. Odgovornost predvsem do podajanja znanja na najbolj razumljiv in pregleden način. In iz tega vidika je jasno, da je lahko okoljevarstveno gibanje, če ga poimenujemo “zero waste” (“brez odpadkov”), napačno razumljeno. Zato danes objavljam tole pojasnilo.

Zero waste = prazna kanta?

Zadnjič sem na Youtubu gledala kratek video o Lauren Singer. To nikakor ni kritika nje, ampak načina, na katerega je v videu predstavljeno okoljevarstvo. Na neki točki je Lauren v kavarni, kjer si kavo to go naroča v svoj lonček. Komentar v voice overju je nekaj v smislu: “A vidite, kako enostavno je biti prijazen do okolja!”

To je zelo, zelo, zelo zgrešena reprezentacija zero waste kot gibanja za varovanje okolja. Sporoča nam, da dokler mi nismo ničesar fizično vrgli v smeti, je to to in je naše “eko poslanstvo” izpolnjeno. V videu niso niti z besedo omenili fairtradea oz. poštene trgovine ali embalaže, v kateri je kava prispela v kavarno.

Iz tega vidika je zero waste res zelo enostaven. Pač si življenje zorganiziramo tako, da mi osebno ne proizvajamo odpadkov pa čau. Solato v trgovini lahko pač vzamem iz vrečke in vrečko pustim tam. Iz Zagorja se lahko eno uro peljem v Ljubljano po tri litre rastlinskega mleka brez embalaže. Ga potem dva litra in pol zlijem stran, ker se mi je pokvaril. Pojem deset kil mesa na teden, ker ga kupujem v svoji embalaži. Po tej logiki je celo fast fashion oziroma hitra moda, ki je eden največjih onesnaževalcev in povzročiteljev trpljenja, popolnoma nesporna, če na blagajni zavrnem vrečko. Še enkrat: ne kritiziram Lauren, ker ne poznam okoliščin za nakupom tiste kave, ampak način, kako je ta trenutek v videu predstavil okoljevarstvo.

Zero waste = Instapopolnost?

Zero waste je, sodeč po zgoraj opisanem potemtakem nekaj čisto površinskega. Samo, da zgleda. Samo, da je naša kanta prazna. In iz tega vidika ni težko pasti pod vpliv Insta influencerjev, ki zero waste prodajajo kot polne omare enakih steklenih kozarcev, polnih raznih superživil in lično označenih s krednim flomastrom (ki je btw plastičen). O tem je super zapis pripravila tudi Maša na mashanator.eu. Ampak bolj ekološko, čeprav mogoče instaobjektivu manj prijazno, od nakupa ličnih, ujemajočih se kozarcev, je orehe spravit v včeraj spraznjen glaž od kumaric, ki bi šel sicer v smeti.

Ja, pred časom sem res objavila post, kjer sem se razpisala proti kritikam zero wasta, ampak ugotavljam, da moj zapis ni bil čisto na mestu. Saj ne, da se ne bi že takrat strinjala z vsem, kar je Immy oz. Sustainably Vegan, ki je začela z uporabo izraza “low impact”, povedala v svojem videu. V tistem trenutku me je pač zmotilo to, po mojem takratnem mnenju, nepotrebno obešanje na besede, namesto osredotočanje na dejanja. In še vedno verjamem, da te oznake omejujejo samo toliko, kolikor jim dovoliš. Sem pa opazila, da ljudje kot “zero waste” prakso včasih razumejo tudi kaj, kar sploh ni ekološko (npr. zgoraj opisani primeri). Zato dajem Immy povsem prav – low impact veliko boljše zajame vse, kar lahko storimo za planet in naše soprebivalce na njem.

Čas za celostno razmišljanje

Zero waste sicer nikakor ni bil napačen korak. Še več, bil je odličen korak na poti do zmanjšanja našega negativnega okoljskega vpliva in eden od prvih korakov, ki je v okoljevarstvo aktivno vključil posameznika kot nosilca sprememb. Tudi jaz sem se sama sebi zdela v mojem pre-zw času popolnoma nemočna, saj so se mi okoljski problemi zdeli tako vseobsegajoči, da nisem vedela, kje bi se lotila njihovega reševanja. In tudi so vseobsegajoči. Seveda so. In čeprav je zero waste služil kot odlična odskočna deska za bolj k posamezniku usmerjeno varovanje okolja, je zdaj skrajni čas, da presežemo okvirje praznih košev za smeti in začnemo res delovati v smeri čimmanjšega negativnega vpliva na planet nasploh. In to poleg zmanjšanja količine odpadkov pomeni tudi izbiro ekološkega transporta, izogibanje hitri modi, uživanje v lokalni, sezonski hrani in še kaj.

Lep torek še naprej,

Praznovanje rojstnega dne

Dobro jutro! Danes sem med brskanjem po starih fotografijah (uganeš, kdo se je končno odločil, da si bo avtomatiziral shranjevanje fotografij v oblak?) našla tele štiri, ki jih nujno moram deliti s teboj.

Že kar nekaj časa se spravljam pisati objavo o rojstnodnevnih srečanjih s čimmanj odpadki. Zakaj se nisem lotila prej? Priznam, odkar imam službo, ki vključuje veliko pisanja (novinarji pač), mi za blog zmanjkuje energije. Sem pa očitno s pomladjo tudi jaz dobila nov zagon in obljubim, da se bom potrudila s pogostejšim objavljanjem.

Anyway, rojstni dnevi. Glavna skrb vsakogar, ki za svoj rojstni dan k sebi ali kamorkoli povabi svoje bližnje, je, kako ustreči željam vseh. Kot nekoga, ki ob nobeni priložnosti ne kupuje izdelkov živalskega izvora in se poskuša izogibati embalaži za enkratno uporabo, me je to, priznam, precej skrbelo.

Low waste, vegan rojstni dan

Kaj smo jedli? Želela sem, da na svoj račun pridejo tako ljubitelji sladkarij kot tisti, ki jim bolj sede slano. Predvsem smo imeli veliko svežega sadja in zelenjave (lubenica, jabolka, melona, korenček, avokado, paradižnik), doma pripravljene namaze/omake. Pikapolonice so narejene iz prerezane polovičke češnjevca in četrtinke črne olive, položene na s humusom namazan kreker. Spodaj so palačinke, namazane z na olju prepraženo špinačo in čebulo, narezane na kolute. Žličke so iz istega testa kot krekerji (moka, voda, sol, semena). Mafini so izdelani iz moke, vode, olja, sode bikarbone, sladkorja in banan, čokoladna fontana pa je sposojena. Pili smo vodo z meto in limono ter domač jabolčni sok, ki smo si jih nalivali iz sposojenih vrčev. Od alkohola mislim, da smo odprli le domače borovničke, ostalo, kar sem tudi izbrskala iz domače omare, je ostalo bolj kot ne nedotaknjeno. Za namaze smo uporabljali razgradljive nože iz Ekopiknika, njihova je tudi užitna skledica, v kateri so krekerji in ki mi je ostala od piknika brez odpadkov. Krožniki in kozarci so iz domače omare, ker RES ni potrebe po plastiki in priboru za enkratno uporabno.

Piknik brez odpadkov in krožniki, ki jih lahko poješ

Ne pravim, da so to jedi za perfektno zero waste vegansko praznovanje rojstnega dne. Vsem verjetno to, kar smo imeli na mizi mi, ne bo odgovarjalo, ker doma enostavno nimajo sestavin za pripravo. Svetujem, da najprej pobrskaš po omarah, nato pa v trgovini ali na tržnici poiščeš, kaj vse lahko dobiš brez embalaže in izhajaš iz tega.

 

Tatarc | zero waste, vegansko

Ahh, tatarc. Si lahko predstavljaš praznike brez njega?

No, prazniki so bili in so šli, tatarca pa si lahko še vedno privoščiš. Pa veš, da imaš lahko verzijo tatarca tudi brez sestavin živalskega izvora? Vem, da smo ob posebnih priložnostih (za praznike še posebej) navajeni, da je miza bogato obložena z različnimi mesninami, ampak, zakaj ne bi letos malo presekali rutino in pocrkljali planet, sebe in živali z bolj prijazno različico? Dober je, obljubim.


Veganski tatarc

Sestavine:

  • 400 g ajde
  • pol čebule
  • 3 stroki česna
  • 5 sušenih paradižnikov
  • 5 kaper
  • 5 listov peteršilja (s steblom)
  • mala žlička paprike v prahu (po želji)
  • mala žlička gorčice
  • 2 kisli kumarici
  • žlica olivnega olja

:  15 minut (+ 1 ura v hladilniku)

Ajdo kuhaj v slani vodi med 10 in 15 minut, nato jo odcedi. Medtem ko se ajda kuha, s paličnim mešalnikom v skledi zmiksaj vse sestavine, razen paprike v prahu. Vmešaj še ajdo in papriko v prahu in spet vse dobro zmiksaj s paličnim mešalnikom. Skledo postavi za eno uro v hladilnik, da se tatarc ohladi.

Domačega tatarca namaži na popečen kruh, embalažo sestavin pa ponovno uporabi – vrečko, v kateri je bila ajda, razreži in nanjo piši nakupovalne sezname, kozarčke pa operi in vanje vloži domačo marmelado ali jih uporabi za izdelavo rastkov za najmlajše. Preverjeno so zelo popularno darilo. 

Ena taka kratka, ampak sladka objava za tole hladno ponedeljkovo jutro. Naj ti tekne!