Greta Thunberg. Šestnajstletni fenomen, ki je v izjemno kratkem času postal znan po celem svetu. Deklica, ki je požela ogromno občudovanja, nemalo pa tudi kritike in očitkov, da je lutka, prodana, izkoriščana.

Ravno danes me je spet pogrelo, ko sem pod eno objavo o Greti na fb brala komentarje, ki se kar ne nehajo in ne nehajo. Eni jo kujejo v zvezde, drugi bi jo živo zakopali. In pri vsem tem pričkanju imam ves čas občutek, da pozabljamo na nekaj pomembnega.

Greenwashing ali kako nam “eko” podjetja perejo možgane

Brez skrbi.

Ni namen tega zapisa, da te prepričam, kako je Greta fajn/grozna. Nekaj drugega želim povedat. 

Začela bom z opisom enega svojih osnovnošolskih spominov. Mislim, da je bilo pri uri zgodovine. Ne vem že več čisto točno, o čem je tekla beseda, ampak bilo je nekaj v povezavi s politiko. Tršica nam je predstavila zanimiv in realen pogled na včasih v nedogled nasprotujoče si politične pole: 

“Veste, sploh ni treba, da vse ljudi prepričaš v svoj prav. Dovolj je, če jih skregaš med seboj, ker lahko potem za njihovim hrbtom počneš, kar ti paše.” 

Dve povedi, ki sta mi tedaj svet prikazali v čisto novi luči.

Prepričana sem, da se nam nekaj takega dogaja tudi danes in da je Greta, s kakršnimkoli namenom je že prišla na sceno, postala katalizator za poglabljanje nesoglasij. Treba je bilo samo zasejati seme in počakati. 

In uspelo je.

Svet se zadnje čase ubada samo še s tem, ali je Greta “naštimana” ali ne. Medtem pa amazonski pragozd gori, smeti nas zasipavajo, ubijemo na milijone živali na leto in mislimo, da edina pot iz kolektivne depresije, v katero smo zabredli, pelje skozi denarnice in nakupovalne vreče, polne stvari. Tisti, ki so to krizo povzročili, pa še vedno delajo točno tisto, kar jim paše. Ker smo vso svojo emocionalno energijo dali v to, da drug drugega prepričujemo, da Greta je/ni fejk in dlje od tega ne vidimo.

PET MITOV ZERO WASTE ŽIVLJENJA IN ZAKAJ NE DRŽIJO + bonus mit

Ne rečem, kritična distanca do vsega je zdrava. Včasih pa nas lahko ravno ta kritičnost potegne v debate o malenkostih, zaradi katerih potem izgubimo pogled na širšo sliko. Samo toliko, v razmislek.

V mitih in legendah smo ljudje že dodobra zverzirani. Z vsakim novim življenjskim slogom, prepričanjem vznikne vrsta mitov, od katerih so eni bolj, drugi manj osnovani v resničnosti. Tudi okolju prijazno življenje ni imuno na to. Če te zanima, kateri so najpogostejši miti okolju prijaznega življenja oziroma življenja brez plastike, beri dalje. Jaz jih najpogosteje zasledim pet.

»V redu je. Recikliram.«

Na žalost recikliranje ni odgovor na okoljsko krizo, ker:

• Mnogi izdelki že v samem procesu proizvodnje zastrupljajo okolje in ljudi (npr. hitra moda, o kateri sem tu že precej pisala).
• Tudi proces recikliranja porablja energijo in ustvarja emisije.
• Marsikatera stvar v procesu reciklaže izgublja na kakovosti in bo tako ali tako končala na odpadu (sploh plastika) in nenazadnje:
• Reciklira se samo tisto, kar se finančno splača reciklirati

+ po vseh letih ukvarjanja s tem mi še ni povsem jasno, katere vrste odpadkov spadajo točno kam. Ravno zaradi vseh teh razlogov je recikliranje na seznamu petih R-jev Bee Johnson za življenje s čimmanj odpadki (Refuse, Reduce, Reuse, Recycle, Rot) predzadnja točka – ker naj bo to, da nekaj vržeš v reciklažo, res zadnji korak, ko izčrpaš že vse druge možnosti.

»Počakajmo, da bo vlada uvedla spremembe.«

»Vso plastiko, ki jo že imam, moram vreči v smeti.«

Ne. ne. nenenenennenene. ne. Ne? Ne! Res je, da ima #zerowaste določeno estetiko, ampak ta tu ni prvotnega pomena, oziroma vsaj ne bi smela biti. Porabi tisto, kar že imaš, in šele nato poišči trajnostno različico. Bolj smiselno tako iz okoljskega kot iz finančnega vidika.

»Plastika je naš sovražnik.«

Ni res. Plastika nam je prinesla veliko dobrega. V nekaterih primerih, recimo v medicini, celo rešuje življenja. Problem je nastal, ko smo začeli s plastiko ravnati kot s potrošnim materialom, ki ga lahko zavržemo po nekaj sekundah uporabe. Ta problem bi rešili, če bi začeli uporabo plastike kot okolju izredno škodljiv material ostreje regulirati.

»Vse odpadke moram spraviti v kozarec za vlaganje.«

Če svoje okolju prijazno ravnanje gledamo samo skozi prizmo tega, koliko odpadkov proizvedemo, se nam lahko zgodi dvoje: pozabimo, da so pomembne tudi druge stvari (neuporaba avtomobilov, letal, uporaba trajnostnih izdelkov poštene pridelave, ne uživanje izdelkov živalskega izvora) … in lahko se nam zgodi nekaj, čemur rečemo eko krivda, ki lahko popolnoma uniči naš trud.

Kar nas pripelje na bonus mit:

Bonus mit: »Življenje brez odpadkov.«

Ampak Martina, že skoraj tri leta pišeš o tem, kako živeti brez odpadkov, zdaj pa nam poveš, da to sploh ni mogoče? Žal res. Danes že skoraj ne moremo narediti koraka, brez da bi ustvarili kak odpadek. Ko zjutraj ugasnemo budilko na telefonu, v roki držimo bodoč odpadek. Vsakič, ko prižgemo luč, je žarnica en korak bližje smetem. V trgovini moramo na blagajni po zakonu vzeti račun oziroma odpadek. Ampak, čeprav zero waste ni dosegljiv, to ne pomeni, da to ni cilj, h kateremu bi bilo vredno stremeti. Oziroma še boljši cilj je low impact, ki ga je »izumila« Immy Lucas oziroma Sustainably Vegan na Youtubu in ki poleg odpadkov zajema še druge negativne vplive, ki jih imamo na okolje.

Po vsem, kar smo povedali, se mogoče zdi, da je okolju prijazno življenje polno nekega odrekanja, nekih težav … pa ni. Niti ne sme biti. Sistem danes pač ni narejen za tak način življenja, zato se je treba teh sprememb lotiti postopoma in na način, ki je izvedljiv na dolgi rok. in ne se ujet v past tega, da je treba biti popoln. Ker, kot pravi Anne-Marie Bonneau:

»Ne potrebujemo peščice ljudi, ki bi živela popolnoma brez odpadkov. Potrebujemo milijone ljudi, ki se trudijo, čeprav niso popolni.«

 

In to 100 % drži.

Pred nekaj leti se je začelo v splošni javnosti širiti zavedanje o pojmu “zero waste”. Ljudje so začeli tekmovati v tem, kdo ima manjši trash jar, Instagram so zavzele čudovite podobe minimalističnih kuhinj brez koščka plastike, vse plastično je letelo v smeti in trgovine so na police postavile kup alternativnih izdelkov, ki naj bi nam pomagali živeti čimbolj ekološko, seveda na način, da bi proizvajali čimmanj odpadkov. A vse skupaj je imelo eno veliko pomanjkljivost: dejstvo, da se veliko ljudi ni zavedalo, da odpadki in plastika, čeprav velik, niso edini ekološki problem in da smo v vsesplošni paniki ustvarjanja instagramiš waste-free stanovanj in bulk-grocery-haulov in what’s-in-my-bagov(zw-edition) in podobnega pozabili na zadevo pogledati širše.

Kot pisci in proizvajalci vsebin na temo okoljevarstva nosimo do svojega občinstva določeno odgovornost. Odgovornost predvsem do podajanja znanja na najbolj razumljiv in pregleden način. In iz tega vidika je jasno, da je lahko okoljevarstveno gibanje, če ga poimenujemo “zero waste” (“brez odpadkov”), napačno razumljeno. Zato danes objavljam tole pojasnilo.

Zero waste = prazna kanta?

Zadnjič sem na Youtubu gledala kratek video o Lauren Singer. To nikakor ni kritika nje, ampak načina, na katerega je v videu predstavljeno okoljevarstvo. Na neki točki je Lauren v kavarni, kjer si kavo to go naroča v svoj lonček. Komentar v voice overju je nekaj v smislu: “A vidite, kako enostavno je biti prijazen do okolja!”

To je zelo, zelo, zelo zgrešena reprezentacija zero waste kot gibanja za varovanje okolja. Sporoča nam, da dokler mi nismo ničesar fizično vrgli v smeti, je to to in je naše “eko poslanstvo” izpolnjeno. V videu niso niti z besedo omenili fairtradea oz. poštene trgovine ali embalaže, v kateri je kava prispela v kavarno.

Iz tega vidika je zero waste res zelo enostaven. Pač si življenje zorganiziramo tako, da mi osebno ne proizvajamo odpadkov pa čau. Solato v trgovini lahko pač vzamem iz vrečke in vrečko pustim tam. Iz Zagorja se lahko eno uro peljem v Ljubljano po tri litre rastlinskega mleka brez embalaže. Ga potem dva litra in pol zlijem stran, ker se mi je pokvaril. Pojem deset kil mesa na teden, ker ga kupujem v svoji embalaži. Po tej logiki je celo fast fashion oziroma hitra moda, ki je eden največjih onesnaževalcev in povzročiteljev trpljenja, popolnoma nesporna, če na blagajni zavrnem vrečko. Še enkrat: ne kritiziram Lauren, ker ne poznam okoliščin za nakupom tiste kave, ampak način, kako je ta trenutek v videu predstavil okoljevarstvo.

Zero waste = Instapopolnost?

Zero waste je, sodeč po zgoraj opisanem potemtakem nekaj čisto površinskega. Samo, da zgleda. Samo, da je naša kanta prazna. In iz tega vidika ni težko pasti pod vpliv Insta influencerjev, ki zero waste prodajajo kot polne omare enakih steklenih kozarcev, polnih raznih superživil in lično označenih s krednim flomastrom (ki je btw plastičen). O tem je super zapis pripravila tudi Maša na mashanator.eu. Ampak bolj ekološko, čeprav mogoče instaobjektivu manj prijazno, od nakupa ličnih, ujemajočih se kozarcev, je orehe spravit v včeraj spraznjen glaž od kumaric, ki bi šel sicer v smeti.

Ja, pred časom sem res objavila post, kjer sem se razpisala proti kritikam zero wasta, ampak ugotavljam, da moj zapis ni bil čisto na mestu. Saj ne, da se ne bi že takrat strinjala z vsem, kar je Immy oz. Sustainably Vegan, ki je začela z uporabo izraza “low impact”, povedala v svojem videu. V tistem trenutku me je pač zmotilo to, po mojem takratnem mnenju, nepotrebno obešanje na besede, namesto osredotočanje na dejanja. In še vedno verjamem, da te oznake omejujejo samo toliko, kolikor jim dovoliš. Sem pa opazila, da ljudje kot “zero waste” prakso včasih razumejo tudi kaj, kar sploh ni ekološko (npr. zgoraj opisani primeri). Zato dajem Immy povsem prav – low impact veliko boljše zajame vse, kar lahko storimo za planet in naše soprebivalce na njem.

Čas za celostno razmišljanje

Zero waste sicer nikakor ni bil napačen korak. Še več, bil je odličen korak na poti do zmanjšanja našega negativnega okoljskega vpliva in eden od prvih korakov, ki je v okoljevarstvo aktivno vključil posameznika kot nosilca sprememb. Tudi jaz sem se sama sebi zdela v mojem pre-zw času popolnoma nemočna, saj so se mi okoljski problemi zdeli tako vseobsegajoči, da nisem vedela, kje bi se lotila njihovega reševanja. In tudi so vseobsegajoči. Seveda so. In čeprav je zero waste služil kot odlična odskočna deska za bolj k posamezniku usmerjeno varovanje okolja, je zdaj skrajni čas, da presežemo okvirje praznih košev za smeti in začnemo res delovati v smeri čimmanjšega negativnega vpliva na planet nasploh. In to poleg zmanjšanja količine odpadkov pomeni tudi izbiro ekološkega transporta, izogibanje hitri modi, uživanje v lokalni, sezonski hrani in še kaj.

Lep torek še naprej,

Življenje brez odpadkov je ena boljših odločitev, kar sem jih sprejela v življenju. Je možnost, da živim v skladu s svojimi načeli in pri tem spoznavam čudovite ljudi, s katerimi delim način razmišljanja. Življenje brez odpadkov je proces učenja in ne nekaj, kar se zgodi z danes na jutri. In ko se učimo, seveda delamo tudi napake. Pri sebi in pri drugih zero wasterjih, ki jih spremljam, opažam pet najpogostejših napak – eni jih zagrešijo več, drugi manj. Jaz jih imam za seboj vseh pet pa še kako za povrh. Preberi več “5 začetniških napak, ki jih delajo zero wasterji” →