Pred časom sem zapisala odgovore na najpogostejše argumente oz. vprašanja o veganstvu, ki jih zasledim na socialnih omrežjih in v pogovorih z nevegani. Seveda je teh argumentov malo morje in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se jih bo nabralo za še eno objavo. Ta čas je prišel (đizs, kot novinarka se včasih zgražam sama nad sabo in nad svojo nesposobnostjo pisanja pametnih uvodov); spodaj predstavljam novih osem argumentov/vprašanj in odgovorov nanje.

Veganstvo – moja izkušnja | Odgovori na najpogostejše argumente proti veganstvu

Če vegani tako sovražite meso, zakaj potem delate veganske izdelke, ki fejkajo neveganske?

Vegani, ki jih poznam (tudi jaz med njimi) so vegani zato, ker ne želijo povzročati smrti in trpljenja, ne zato, ker jim okus mesa in drugih živalskih produktov ne bi bil všeč. Veganski nadomestki torej zato, da lahko še naprej uživamo (vsaj deloma) v tistem, kar smo radi jedli, preden smo se zavedli, da s takim načinom prehranjevanja podpiramo kruto ravnanje z živimi bitji. Pa seveda tudi olajšajo tranzicijo nekomu, ki želi biti vegan zaradi prepričanja, pa ne najde idej za pripravo veganskih jedi.

Če tako sovražite meso, zakaj poimenujete veganske izdelke po neveganskih?

Če se nekaj pripravi in uživa na podoben način kot mesna različica, potem temu pač zaradi enostavnejše komunikacije rečem ajdov tatarc namesto “zelenjavni namaz iz ajde, ki se pripravi na podoben način kot tatarc, samo brez mesa, in tudi ješ ga kot tatarca – tako, da ga namažeš na popečen toast, spodaj pa rastlinski namaz, ki je po konsistentnci, barvi in okusu podoben putru, samo, da ni puter.” Itak vsi vemo, za kaj v resnici gre. 🙂 Enako pri salamah, hrenovkah, sirih in podobno. Okus seveda ni isti (enkrat boljši približek, drugič slabši), se pa vseeno pripravi in poje na podoben način kot original različica.

Še en zanimiv argument sem zadnjič zasledila, na katerega prej sploh nisem pomislila, in sicer nostalgija –> Ljudje hrano povezujemo s čustvi in spomini in zato na primer v veganskem tatarcu uživamo bolj kot v ajdovem namazu (čeprav gre za isto stvar), ker nam beseda tatarc prikliče prijetne občutke, povezane z njegovim uživanjem.

Tatarc | zero waste, vegansko

“Kaj je narobe z mlekom? Kravo je ja treba pomolzt, drugače jo boli …”

Krave so sesalci, tako kot mi, in za sesalce je značilno, da samice mladiče hranijo z mlekom, ki ga proizvajajo za ta namen in samo v tem času. V tem krava ni nič drugačna od človeka. To torej pomeni, da mora imeti krava najprej mladiča, do česar v industriji pride z umetno osemenitvijo. Mladiča nato odvzamejo in ga v večini primerov hranijo z nadomestki, mleko pa izmolzejo za prodajo. Če je mladič ženskega spola, jo čaka ista usoda kot njeno mamo. Torej osemenitev za osemenitvijo, odvzem mladiča in molža in končno zakol. Mladiče moškega spola pa že takoj ubijejo, ker niso “koristni”.

“Kaj pa jajca? Zakaj je sporno, če poješ kurjo menstruacijo?”

Res je; kokoši nesejo jajca, če jih kdo poje ali pa ne. Problem je med drugim v tem, da kokoši enkrat nehajo nesti jajca in takrat žalostno končajo v kakšnem prehranskem izdelku. Tako da s tem, da kupujemo jajca, še vedno finančno podpiramo ubijanje.

“Kaj pa tisti otrok, ki je umrl od veganske hrane?”

Predvidevam, da imaš v mislih katerega od teh dveh tragičnih primerov: KLIK in KLIK. V obeh primerih pa gre za zavajajoče poročanje in clickbait. V prvem primeru iz leta 2017 sta starša svojega dojenčka, ki je umrl pri sedmih mesecih, hranila z rastlinskim mlekom, izdelanim iz, kot poroča članek, “hrasta*, ajde, riža in kvinoje.” V drugem primeru iz leta 2019 pa je več kot leto dni stara deklica, ki je na srečo preživela, uživala večinoma materino mleko, rjavi riž in krompir.

* (predvidevam, da gre za tipkarsko napako in bi moralo pisati oves – oat namesto hrast – oak)

Zgoraj omenjena primera nimata dosti veze z veganstvom, četudi sta bila starša morda vegana. Opisani dieti otrok sta približno toliko reprezentativni za vegansko prehrano, kot je dieta izključno dunajcev, japk in mleka reprezentativna za vsejedsko prehrano. Ne moremo trditi, da sta imela otroka zdravstvene težave zaradi pomanjkanja živil živalskega izvora, ker nista dobivala niti vseh hranilnih snovi, ki jih je mogoče dobiti z rastlinsko prehrano. Gre zgolj za pomanjkljivo prehrano, ki otrokoma ni zagotavljala vseh hranil, ki sta jih potrebovala. Tudi, če bi otrok jedel samo sir in jabolka, bi sčasoma umrl. Tudi, če bi jedel samo klobase, bi sčasoma umrl. Če pa bi starši zgoraj omenjena otroka hranili z uravnoteženo vegansko prehrano, odsotnost živalskih produktov ne bi imela negativnih vplivov na njuno zdravje. V članku iz leta 2017 je izjava dr. Lucy Chambers iz British Nutritional Foundation, ki pravi, da je veganska prehrana pri otroku povsem zdrava, če je le uravnotežena in če starši vedo, kaj delajo.

Namaz iz jajčevcev | Veganski prigrizek

“Kako veš, da je nekdo vegan?” in podobne fore.

Razčistimo kar takoj: nisem brez smisla za humor. Mogoče je zanič, na trenutke hudo neprimeren, ker me gobec prehiteva, ampak je prisoten. Ni, da se ne bi znala delat norca sama iz sebe. Nisem občutljiva na šale na svoj račun. Ne maram pa, da se delamo norca iz situacije, katere posledica je toliko nepotrebne bolečine in smrti.

Enkrat mi je en vegan težil. → Vegani so slabi ljudje. → Jaz nikoli ne bom vegan.

Ne maram poštarjev, ker mi je enkrat eden polomil paket. Vsi moški so svinje, ker me je bivši prevaral. Vsa današnja mladina je pokvarjena, ker mi je sosedov mulc razbil šipo na avtu.

A veš, kaj mislim? S takim posploševanjem ne pridemo prav daleč. V vsaki skupini ljudi se najdejo takšni, ki ne znajo komunicirati, ki niso prijazni, ki mislijo, da so boljši od drugih … Seveda vegani nismo nobena izjema. In prosim, ne iz dejanj ene osebe delati zaključkov o celi skupini, ker seveda nismo vsi isti. Jaz, recimo, se trudim, da na vsak komentar, tudi, če gre za provokacijo, odgovorim mirno, z dejstvi in konkretnimi argumenti. Včasih imam slab dan in odgovarjam bolj na grobo, se pa gotovo trudim, ker ne verjamem v obtoževanje, žaljenje in podobno.

Sicer pa: če ti grejo na živce vegani, ki svoje prepričanje širijo skozi žalitve in agresijo, te lepo vabim, da si boljša/boljši od njih – da postaneš vegan, ki besedo o ljubezni in sočutju širi skozi ljubezen in sočutje.

“Skrbi raje za ljudi.”

Pa … saj tudi ljudi ne jem??

Ne, šalo na stran: Od kod ideja, da se veganstvo in humanitarnost izključujeta? Še vedno lahko, na primer, pomagam stari gospe nest nakupljeno do doma, zavežem betežnemu gospodu čevelj sredi parka, doniram dohodnino nekemu dobrodelnemu društvu, pošljem sms za bolne otroke, na grob namesto sveče nesem zastavico akcije Manj svečk za manj grobov, napolnim škatlo za Božička za en dan, brezdomcu kupim malico … In zraven pač ne jem živalskih izdelkov. Ni treba, da kot vegan postaneš tudi veganski aktivist. Seveda je dobrodošlo, nikakor pa ni nujno. Lahko ob neuživanju živalskih izdelkov svojo aktivistično energijo usmeriš kam drugam. Vemo, da je to na več področjih še kako potrebno.

Od kod izvirajo vsi grdi komentarji? Od kod pridejo? Kdo je oseba, ki najbrž v svojem vsakdanjem življenju ni konfliktna, ko pa sede za tipkovnico, ji izpod prstov izteka tak gnev, da samo gledaš in se čudiš? Zakaj se takšne stvari sploh dogajajo? To in podobne stvari se sprašujem zadnje dni, po tem, ko se je na fb strani Dela pojavil članek z naslovom Sabina Čarman po nakupih nikoli ne gre brez svojih posodic.

Sabino poznam, spoznali sva se na začetku moje (in mislim, da tudi njene) zero waste poti. Je topla, simpatična, skromna in mislim, da si nikakor ni zaslužila vseh zlobnih komentarjev, ki se pojavljajo pod omenjenim prispevkom.

Prispevek je bil, kot sem ga jaz razumela, namenjen ozaveščanju bralcev Dela, kakšne so opcije za bolj okolju prijazno življenje. Vendar imam občutek, da ga je veliko ljudi vzelo kot obsojanje in so se temu “primerno” tudi odzvali. 

Naj se razume: nekateri lahko iz svojega življenja izločijo 99% plastične embalaže, se vsak dan peš odpravijo na tržnico in nosijo samo oblačila iz bio bombaža. Nekateri pač ne.

“En sam človek ne more ničesar spremenit!”

Pa nihče nikogar ne obsoja; službe so naporne, denarja malo, trgovin, kjer se da nakupovati s svojo embalažo, čisto premalo (ampak se izboljšuje!), javni prevoz je večinoma daleč od učinkovitega … Ne smemo pa pozabiti niti tega, da so tudi tisti, ki danes živijo ekološko, kot se le da, do tega prišli postopoma in da je bila tudi njihova pot polna zmag in tudi porazov. Ker smo vsi samo ljudje.

Greta kot katalizator za nesoglasja

Sovraštvo kot obrambni mehanizem

V sledečih vrsticah je zapisano nekaj, kar verjetno marsikomu ne bo všeč. Ampak izhaja tudi iz moje osebne izkušnje, tako na strani tistega, ki zliva gnojnico na drugega, kot na strani tistega, na katerega se gnojnica zliva (primer: komentarji v naslovni fotografiji). Zato si upam trditi, da nekaj resnice gotovo je v tem in da se bo v napisanem prepoznal skoraj vsak: 

Ko vidimo nekoga, ki počne nekaj, za kar podzavestno čutimo, da bi morali tudi mi, se v nas sproži obrambni mehanizem. Sprožijo se nam občutki jeze, ogorčenja, želja, da bi tako osebo zatrli, se ji posmehovali, ji nekako “pokazali svoje” …

Vzorci, po katerih živimo že več let/desetletij, so trdno zasidrani v nas in jih je izredno težko presekati. Lažje, kot si priznati, da moramo nekaj spremeniti, je sam pri sebi diskreditirati tistega, ki dela nekaj, kar si želimo tudi mi, pa mogoče še nismo pripravljeni spremeniti svojih ustaljenih navad. In od tu, po mojem mnenju, izhajajo vsi zasmehujoči komentarji pod objavami o veganstvu, varovanju okolja …

Takšna je naša narava.

Vsi ti občutki so čisto človeški. Tako se pač odzivamo, tako smo narejeni. Ampak polovica tega, da spremenimo svoje razmišljanje, je že to, da se tega zavemo. Drugi pomemben korak je, da se v trenutku, ko nas preplavijo ta čustva, držimo stran od tipkovnice. Da globoko vdihnemo, da se vprašamo, ali ni vsa ta jeza mogoče odraz nečesa v nas. Nismo slabi ljudje, če nismo popolni. Ne glede na to, da nas ravno v to poskuša družba prepričati vsak dan. Čisto ok je, če se takšnih velikih, življenjskih sprememb lotimo počasi, postopoma. In lažje nam bo, če si ljudi, ki so se s temi rečmi borili pred nami, vzamemo za zgled.

Nihče od vas ne zahteva, da čez noč obrnete svoje življenje na glavo. Ampak najmanj, kar lahko vsi res zagotovo naredimo, pa je, da ne dajemo v nič ljudi, ki se trudijo navkljub vsemu spremeniti svet na bolje. Pozitiven komentar na Facebooku vzame ravno toliko časa kot negativen. Šeranje objave še manj. Zlivanje gnojnice pač ne koristi nikomur. Tisti, ki se borijo(mo) za čistejše okolje, se v bistvu borijo za vse nas. Ne, da bi izpadli boljši od ostalih. Ampak, da bi lahko vsi (tudi tisti, ki pljuvajo in žalijo) čimdlje uživali v čudoviti naravi, čistem zraku in neonesnaženih vodah, ki jih zaenkrat še ponuja Zemlja. Tudi, če pri tem niso oz. nismo popolni. Meni se zdi ta cilj zelo plemenit, kaj pa vam?

Za naš ljubi planet smo pripravljeni narediti marsikaj. Medtem ko so nekatere eko navade v širši družbi bolje sprejete (na primer nakupovanje z lastno vrečko, izogibanje plastični embalaži, hoja namesto vožnje z avtomobilom … ), druge pogosto izzivajo zgražanje.

Kot pripadniki neke družbe smo naučeni, da so določena ravnanja v redu, spet druga pa vzbujajo neodobravanje ali celo gnus. Ne, da je z večino teh ravnanj kaj narobe, enostavno pač niso v skladu s tem, kar nas družba uči, da moramo oziroma ne smemo početi. Pri sebi sem opazila pet navad, ob katerih se ljudje okrog mene običajno malo primejo za glavo:

Po tleh pobiram elastike za lase. 

Fuj, ne? No ja, meni se ne zdi. Vsako elastiko pred uporabo dobro operem – ponavadi več najdenk skupaj zavežem v nogavico, ki jo dam v pralni stroj k drugemu perilu. Večina ljudi, ki izgubljajo elastike, ima verjetno čisto v redu osebno higieno, pa tudi posledice ležanja na tleh pranje kar dobro odstrani.

Ne perem oblačil po vsakem nošenju.

Kolikokrat vržemo v pranje kos oblačila, ki smo ga enkrat oblekli, čeprav nima nobenega vonja, niti vidnih madežev? Meni čisto ustreza, če majčke oblečem dvakrat ali trikrat, preden jih operem, hlače pa še manj pogosto. Pranje obrablja oblačila in povzroči, da se hitreje uničijo, poleg tega pa porablja energijo. Po potrebi svoja oblačila namesto pranja osvežim z doma narejenim sprejem iz vodke in olja čajevca.

Zakaj bi morali oblačila prati manj pogosto (+ recept za deo sprej za oblačila)

Jem hrano čez rok. 

Ne sekiram se preveč za roke uporabe, ker je verjetnost, da bi se živilo pokvarilo ravno v tistem trenutku, ko na dan, zapisan na embalaži, ura odbije polnoč, zelo majhna. Namesto tega se raje zanašam na svoja čutila, ko preverjam, ali je hrana še v redu za zaužitje: Najprej jo pogledam, če je videti v redu, povoham in na koncu še poskusim. Če živilo prestane vse tri teste, zelo verjetno ni pokvarjeno. Osebno nisem imela še nikoli nobenih težav (trkam na les). Seveda, če je hrana gnila, plesniva, če smrdi ali ima okus po kislem, pa ga ne bi smela imeti, jo še vseeno raje zavržem, ker je zdravje pač pomembnejše od vsega. Predvsem se trudim, da vedno kupim samo toliko, kot zagotovo vem, da bom pojedla še pravi čas. 

6 korakov do zero waste življenja, ki jih lahko naredi vsak

Šivam nogavice.

Ta morda ni toliko ogabna kot pač samo čudna. Vsaj tako mi pravijo. 😀 Ampak ja, kljub izredno nizki ceni nogavic in oblačil nasploh se mi še vedno zdi prav, da popravimo, kar lahko, namesto, da predmet kar takoj vržemo v smeti. Popraviš lahko tudi razvlečene rokave puloverja, luknjico, ki jo je v tvojo najljubšo majico naredil molj, odpadel gumb na plašču … 

Gledam po smetnjakih.

Nikoli še nisem dejansko brskala po smetnjaku, sem pa že vzela stvari, ki so se jih drugi namenili vreči stran. Moja najnovejša takšna pridobitev je stojalo za sušenje perila, ki sva ga z mami našli naslonjenega na kontejner, ko sva en večer sprehajali psa. Pred parimi leti pa sem bila zunaj, ko se je ulilo in sem doma pozabila dežnik. Uganeš, kaj sem zagledala v bližnjem kontejnerju? Ja, še čisto lep dežnik, ki me je potem spremljal še kar nekaj časa, preden se mu je zlomilo ogrodje in sem ga predelala v pralne ščitnike perila. 

Nič sramotnega ni v tem, da zase vzameš nekaj, kar želi nekdo zavreči. Planet je že tako zasut z vsemi mogočimi, še uporabnimi stvarmi, ki so se jih ljudje enostavno naveličali. Glej le, kot sem zapisala že pri elastikah, da vsako takšno stvar pred uporabo res dobro opereš.

Imaš tudi ti kakšno okolju prijazno navado, zaradi katere te družina ali prijatelji čudno gledajo? Zaupaj nam na Facebooku ali Instagramu.