Pravijo, da je dobro, da med samoizolacijo ohranimo neko rutino. Da to pomaga pri ohranjanju mentalnega zdravja. Veliko stvari je, ki jih trenutno ne moremo početi, pa čeprav so bila prej nepogrešljiv del naše vsakdanje rutine, so pa določeni opravki, ki nam kljub karanteni ne uidejo. Med njimi je seveda tudi vzdrževanje neke osnovne higiene sebe in doma, v katero spada pranje perila.

Pranje ni moje najljubše opravilo ever. No, saj nobeno od gospodinjskih opravil ni. Še najraje se trenutno spravim vrtičkat ali kaj zanimivega skuhat, sicer pa sem bolj kot ne v mrož-na-hrbtu-na-skali-na-soncu razpoloženju. Vseeno, perilo je treba kdaj pa kdaj oprat in seveda to najraje naredim na najbolj okolju prijazen način, kar se da – ker zakaj pa ne?

Mislim, da lahko k bolj “zeleni” rutini pranja pripomoreš že s tem, da ne pereš, če ni nujno potrebno. Ker ta “korak” odlično služi tudi kot podpiranje lenobe, ima pri meni bonus točke. V tejle objavi sem več napisala o tem, zakaj ni dobro prati prepogosto, pripravila pa sem tudi recept za sprej za osvežitev oblačil.

Zakaj bi morali oblačila prati manj pogosto (+ recept za deo sprej za oblačila)

Za pranje perila uporabljam pralne oreščke. Vem, da marsikdo nima najboljših izkušenj z njimi, ampak po mojih izkušnjah operejo čisto ok. Pet do sedem oreščkov daš v bombažno vrečkico, ki jim je običajno priložena, in to vrečkico vržeš direktno v boben pralnega stroja.

Oreščki popolnoma odstranijo vonj po potu, kar je meni osebno najbolj pomembno. Zasušene madeže pred pranjem podrgnem s trdim milom za perilo, sicer pa ne uporabljam nič drugega. Verjetno pa oreščki niso tako učinkoviti, oziroma časovno ne prideš skozi, če imaš več kosov močno umazanih oblačil, ki jih je treba drgniti z milom. Pri meni se samo občasno pojavi kak madež, običajno od kuhanja. V tem primeru obstajajo naravni detergenti, ki jih lahko kupiš v kartonski embalaži ali na rinfuzo.

Dodano 10. maja 2020: Pogosto se mi je zgodilo, da so bila črna oblačila po pranju polna kratkih belih dlakic, najbrž od kuhinjskih krp in pralnih bambusovih brisačk. Pred kratkim pa sem zasledila, da ta problem lahko rešiš s skodelico belega kisa. Pred pranjem sem ga nalila v predalček za detergent in moram reči, da deluje. 🙂

Pralni oreščki

Oreščki so super. Biorazgradljivi, 100% naravni in lahko jih uporabiš večkrat (nekaj oreščkov v vrečkici zdrži pet, šest pranj, nekje sem zasledila, da jih lahko uporabiš tudi do 30-krat!), kar je bolj okolju prijazno od večine detergentov, ki so danes na voljo. Po pranju jih lahko daš na kompost ali (predvidevam) v bio odpadke. Všeč mi je tudi cena – pol kilograma oreščkov stane nekaj več kot 10 evrov in zadostuje tudi za do 240 pranj. Super so za občutljivo kožo.

Opazila sem, da ima zaradi oreščkov mokro, oprano perilo nekoliko nenavaden, kiselkast vonj, ki pa ga na suhih oblačilih ne zaznam. Ko se posušijo, imajo zelo nevtralen vonj, oziroma ga sploh nimajo – in točno tako mi je tudi všeč. Ravno zaradi tega tudi ne uporabljam mehčalca, pa tudi z mehkobo perila nimam nobenih težav.

Zasledila sem pritožbe, da zaradi pralnih oreščkov belo perilo posivi. No, verjetno ne posivi prav zaradi oreščkov, ampak zaradi vsakodnevne obrabe in dejstva, da oreščki ne vsebujejo belilnih sredstev. Jaz nimam veliko belih stvari, pa tudi za tiste, ki so bele (kuhinjske krpe, vrečke in podobno) mi je po pravici povedano vseeno, če bi posivele. Sem pa prebrala, da pomaga, da skupaj pereš res samo snežno bele stvari, vse ostalo pa daš med barvno perilo.

Pomemben dejavnik okolju prijaznega pranja perila je temperatura vode. Pranje s hladno vodo ima namreč precej manjši ogljični odtis kot pranje na visoki temperaturi. Vse perem na 40 oziroma na 60 stopinj. Čeprav sem slišala, da pralni oreščki na nizkih temperaturah ne delujejo, sama tega nisem opazila – no, mogoče bi se pri višjih temperaturah bolje obnesli tudi pri odstranjevanju madežev.

Sušenje

Sušilca nimam. Tudi moja starša ga nista imela, perilo smo vedno sušili na stojalu. Tudi jaz ga. Stojalo imam v spalnici in običajno oblačila obesim pozno popoldan oziroma zvečer, da se do jutra posušijo. Ko ni uporabi, stojalo zložim in pospravim v kot.

Zgodba stojala za perilo: Pred selitvijo sem počasi začela kupčkat stvari, za katere sem vedela, da mi bodo prišle prav v novem domu. Večino sem kupila iz druge roke, določene stvari sem morala žal kupiti nove. Za stojalo za perilo sem se vseskozi hecala, da ga ne bom kupila ne tako, ne drugače, ampak ga bom nekega dne našla v smeteh. In res: enkrat se pridružim mami pri večernem sprehodu s psom, ko pri kontejnerju zagledava – kaj? Stojalo za perilo. Brez ene same praske, le barva je malo obledela. Seveda sva ga vzeli s seboj in po tušu z vročo vodo odlično opravlja svoje delo. Ena izmed žic, na katerih visi perilo, je pred kratkim sicer odpadla, a sem problem hitro rešila z nekaj malega lepila. Res je satisfying občutek, ko vzameš nekaj, kar bi sicer šlo na odpad, in tej stvari daš novo življenje. 

Tudi ti kdaj domov odneseš kaj, kar drugi vržejo stran, ali se ti zdi to čudno? Zaupaj nam v komentarju, na Facebooku ali Instagramu.

Likanje? Ne, hvala.

Oblačil nikoli ne likam. Imam pač druge interese v življenju, recimo vse, kar ni likanje. 😀 Preden oblačila obesim, vsak kos posebej fajn stresem, da se gube izravnajo, nato pa isto ponovim še, ko jih zlagam. Olajšala sem si življenje in večinoma kupujem oblačila iz materialov, ki se ne mečkajo. Opranih oblačil ne pustim predolgo v stroju, saj tudi to pripomore k mečkanju.

In to je res vsa umetnost. Nasploh opažam, da bolj kot neko rutino poenostaviš, bolj jo zreduciraš na najosnovnejše in najnujnejše, bolj je prijazna do okolja – in do živcev.

Kako pa ti pereš perilo s kar najmanjšim okoljskim odtisom? Zanimiva vaja za preživljanje samoizolacije je lahko tudi, da primeš v roke svinčnik in list papirja (ali računalnik ali telefon) in razmisliš, katero svojo vsakdanjo rutino lahko pozeleniš in kako.

Zdržimo še malo. Ti čudni časi bodo slej ko prej mimo.