Moje čudne (in rahlo ogabne?) okolju prijazne navade

Za naš ljubi planet smo pripravljeni narediti marsikaj. Medtem ko so nekatere eko navade v širši družbi bolje sprejete (na primer nakupovanje z lastno vrečko, izogibanje plastični embalaži, hoja namesto vožnje z avtomobilom … ), druge pogosto izzivajo zgražanje.

Kot pripadniki neke družbe smo naučeni, da so določena ravnanja v redu, spet druga pa vzbujajo neodobravanje ali celo gnus. Ne, da je z večino teh ravnanj kaj narobe, enostavno pač niso v skladu s tem, kar nas družba uči, da moramo oziroma ne smemo početi. Pri sebi sem opazila pet navad, ob katerih se ljudje okrog mene običajno malo primejo za glavo:

Po tleh pobiram elastike za lase. 

Fuj, ne? No ja, meni se ne zdi. Vsako elastiko pred uporabo dobro operem – ponavadi več najdenk skupaj zavežem v nogavico, ki jo dam v pralni stroj k drugemu perilu. Večina ljudi, ki izgubljajo elastike, ima verjetno čisto v redu osebno higieno, pa tudi posledice ležanja na tleh pranje kar dobro odstrani.

Ne perem oblačil po vsakem nošenju.

Kolikokrat vržemo v pranje kos oblačila, ki smo ga enkrat oblekli, čeprav nima nobenega vonja, niti vidnih madežev? Meni čisto ustreza, če majčke oblečem dvakrat ali trikrat, preden jih operem, hlače pa še manj pogosto. Pranje obrablja oblačila in povzroči, da se hitreje uničijo, poleg tega pa porablja energijo. Po potrebi svoja oblačila namesto pranja osvežim z doma narejenim sprejem iz vodke in olja čajevca.

Zakaj bi morali oblačila prati manj pogosto (+ recept za deo sprej za oblačila)

Jem hrano čez rok. 

Ne sekiram se preveč za roke uporabe, ker je verjetnost, da bi se živilo pokvarilo ravno v tistem trenutku, ko na dan, zapisan na embalaži, ura odbije polnoč, zelo majhna. Namesto tega se raje zanašam na svoja čutila, ko preverjam, ali je hrana še v redu za zaužitje: Najprej jo pogledam, če je videti v redu, povoham in na koncu še poskusim. Če živilo prestane vse tri teste, zelo verjetno ni pokvarjeno. Osebno nisem imela še nikoli nobenih težav (trkam na les). Seveda, če je hrana gnila, plesniva, če smrdi ali ima okus po kislem, pa ga ne bi smela imeti, jo še vseeno raje zavržem, ker je zdravje pač pomembnejše od vsega. Predvsem se trudim, da vedno kupim samo toliko, kot zagotovo vem, da bom pojedla še pravi čas. 

6 korakov do zero waste življenja, ki jih lahko naredi vsak

Šivam nogavice.

Ta morda ni toliko ogabna kot pač samo čudna. Vsaj tako mi pravijo. 😀 Ampak ja, kljub izredno nizki ceni nogavic in oblačil nasploh se mi še vedno zdi prav, da popravimo, kar lahko, namesto, da predmet kar takoj vržemo v smeti. Popraviš lahko tudi razvlečene rokave puloverja, luknjico, ki jo je v tvojo najljubšo majico naredil molj, odpadel gumb na plašču … 

Gledam po smetnjakih.

Nikoli še nisem dejansko brskala po smetnjaku, sem pa že vzela stvari, ki so se jih drugi namenili vreči stran. Moja najnovejša takšna pridobitev je stojalo za sušenje perila, ki sva ga z mami našli naslonjenega na kontejner, ko sva en večer sprehajali psa. Pred parimi leti pa sem bila zunaj, ko se je ulilo in sem doma pozabila dežnik. Uganeš, kaj sem zagledala v bližnjem kontejnerju? Ja, še čisto lep dežnik, ki me je potem spremljal še kar nekaj časa, preden se mu je zlomilo ogrodje in sem ga predelala v pralne ščitnike perila. 

Nič sramotnega ni v tem, da zase vzameš nekaj, kar želi nekdo zavreči. Planet je že tako zasut z vsemi mogočimi, še uporabnimi stvarmi, ki so se jih ljudje enostavno naveličali. Glej le, kot sem zapisala že pri elastikah, da vsako takšno stvar pred uporabo res dobro opereš.

Imaš tudi ti kakšno okolju prijazno navado, zaradi katere te družina ali prijatelji čudno gledajo? Zaupaj nam na Facebooku ali Instagramu. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.