PET MITOV ZERO WASTE ŽIVLJENJA IN ZAKAJ NE DRŽIJO + bonus mit

V mitih in legendah smo ljudje že dodobra zverzirani. Z vsakim novim življenjskim slogom, prepričanjem vznikne vrsta mitov, od katerih so eni bolj, drugi manj osnovani v resničnosti. Tudi okolju prijazno življenje ni imuno na to. Če te zanima, kateri so najpogostejši miti okolju prijaznega življenja oziroma življenja brez plastike, beri dalje. Jaz jih najpogosteje zasledim pet.

»V redu je. Recikliram.«

Na žalost recikliranje ni odgovor na okoljsko krizo, ker:

  • Mnogi izdelki že v samem procesu proizvodnje zastrupljajo okolje in ljudi (npr. hitra moda, o kateri sem tu že precej pisala).
  • Tudi proces recikliranja porablja energijo in ustvarja emisije.
  • Marsikatera stvar v procesu reciklaže izgublja na kakovosti in bo tako ali tako končala na odpadu (sploh plastika) in nenazadnje:
  • Reciklira se samo tisto, kar se finančno splača reciklirati

+ po vseh letih ukvarjanja s tem mi še ni povsem jasno, katere vrste odpadkov spadajo točno kam. Ravno zaradi vseh teh razlogov je recikliranje na seznamu petih R-jev Bee Johnson za življenje s čimmanj odpadki (Refuse, Reduce, Reuse, Recycle, Rot) predzadnja točka – ker naj bo to, da nekaj vržeš v reciklažo, res zadnji korak, ko izčrpaš že vse druge možnosti.

»Počakajmo, da bo vlada uvedla spremembe.«

A se lahko prosim nehamo slepit, da “navadni državljani” nismo vsaj malo odgovorni za stanje, v katerem je danes naš planet? A si lahko nehamo govorit, da “dokler vlada nič ne naredi, jaz tudi ne bom”? Ja, embalažnine in globe podjetjem za onesnaževanje so fajn, podpiram, ampak. AMPAK. Potrošniki imamo veliko večjo moč, kot si jo priznavamo. Mi ustvarjamo povpraševanje, ki mu ponudba mora slediti. Mora. Drugače podjetje propade. Čas je, da vzamemo stvari v svoje roke. Ti niso všeč plastenke? Ne kupuj jih. Te moti zelenjava, pakirana v plastiko? Izberi tisto, ki ni. Prosim, ne čakat, da bo “država” kaj naredila glede odpadkov. Ker država smo MI. In če mi ne bomo, kdo še ostane? Pravijo, da z vsakim zapravljenim evrom volimo, v kakšnem svetu želimo živeti. Zakaj ne bi s svojimi evri in svojim glasom izvolili okolju prijaznejše prihodnosti?

Gotovo pa se je treba, poleg spreminjanja navad posameznikov, boriti tudi za sistemske spremembe. Pred dnevi sem v trgovini gledala človeka, ki ne samo, da je vsako vrsto zelenjave dal v drugo plastično vrečko, ampak je tudi za vsako vrsto uporabil drugo plastično rokavico. V jezi, ki sem jo občutila v tistem trenutku, mi je nekaj postalo popolnoma jasno: vedno bodo, ne glede na naš trud, obstajali ljudje, ki jim skrb za okolje ne bo prioriteta ali pa jim to sploh ne bo v interesu. S tem se je treba pač sprijazniti. In pri takšnih ljudeh bomo bolj ekološke navade dosegli samo s sistemskimi spremembami, za katere se moramo boriti ravno tako kot moramo spreminjati svoje navade.

»Vso plastiko, ki jo že imam, moram vreči v smeti.«

Ne. ne. nenenenennenene. ne. Ne? Ne! Res je, da ima #zerowaste določeno estetiko, ampak ta tu ni prvotnega pomena, oziroma vsaj ne bi smela biti. Porabi tisto, kar že imaš, in šele nato poišči trajnostno različico. Bolj smiselno tako iz okoljskega kot iz finančnega vidika.

»Plastika je naš sovražnik.«

Ni res. Plastika nam je prinesla veliko dobrega. V nekaterih primerih, recimo v medicini, celo rešuje življenja. Problem je nastal, ko smo začeli s plastiko ravnati kot s potrošnim materialom, ki ga lahko zavržemo po nekaj sekundah uporabe. Ta problem bi rešili, če bi začeli uporabo plastike kot okolju izredno škodljiv material ostreje regulirati.

»Vse odpadke moram spraviti v kozarec za vlaganje.«

Če svoje okolju prijazno ravnanje gledamo samo skozi prizmo tega, koliko odpadkov proizvedemo, se nam lahko zgodi dvoje: pozabimo, da so pomembne tudi druge stvari (neuporaba avtomobilov, letal, uporaba trajnostnih izdelkov poštene pridelave, ne uživanje izdelkov živalskega izvora) … in lahko se nam zgodi nekaj, čemur rečemo eko krivda, ki lahko popolnoma uniči naš trud.

Kar nas pripelje na bonus mit:

Bonus mit: »Življenje brez odpadkov.«

Ampak Martina, že skoraj tri leta pišeš o tem, kako živeti brez odpadkov, zdaj pa nam poveš, da to sploh ni mogoče? Žal res. Danes že skoraj ne moremo narediti koraka, brez da bi ustvarili kak odpadek. Ko zjutraj ugasnemo budilko na telefonu, v roki držimo bodoč odpadek. Vsakič, ko prižgemo luč, je žarnica en korak bližje smetem. V trgovini moramo na blagajni po zakonu vzeti račun oziroma odpadek. Ampak, čeprav zero waste ni dosegljiv, to ne pomeni, da to ni cilj, h kateremu bi bilo vredno stremeti. Oziroma še boljši cilj je low impact, ki ga je »izumila« Immy Lucas oziroma Sustainably Vegan na Youtubu in ki poleg odpadkov zajema še druge negativne vplive, ki jih imamo na okolje.

Po vsem, kar smo povedali, se mogoče zdi, da je okolju prijazno življenje polno nekega odrekanja, nekih težav … pa ni. Niti ne sme biti. Sistem danes pač ni narejen za tak način življenja, zato se je treba teh sprememb lotiti postopoma in na način, ki je izvedljiv na dolgi rok. in ne se ujet v past tega, da je treba biti popoln. Ker, kot pravi Anne-Marie Bonneau:

»Ne potrebujemo peščice ljudi, ki bi živela popolnoma brez odpadkov. Potrebujemo milijone ljudi, ki se trudijo, čeprav niso popolni.«

 

In to 100 % drži.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.