zero waste

Z izrazom “zero waste” nisem zadovoljna in tu je razlog

Pred nekaj leti se je začelo v splošni javnosti širiti zavedanje o pojmu “zero waste”. Ljudje so začeli tekmovati v tem, kdo ima manjši trash jar, Instagram so zavzele čudovite podobe minimalističnih kuhinj brez koščka plastike, vse plastično je letelo v smeti in trgovine so na police postavile kup alternativnih izdelkov, ki naj bi nam pomagali živeti čimbolj ekološko, seveda na način, da bi proizvajali čimmanj odpadkov. A vse skupaj je imelo eno veliko pomanjkljivost: dejstvo, da se veliko ljudi ni zavedalo, da odpadki in plastika, čeprav velik, niso edini ekološki problem in da smo v vsesplošni paniki ustvarjanja instagramiš waste-free stanovanj in bulk-grocery-haulov in what’s-in-my-bagov(zw-edition) in podobnega pozabili na zadevo pogledati širše.

Kot pisci in proizvajalci vsebin na temo okoljevarstva nosimo do svojega občinstva določeno odgovornost. Odgovornost predvsem do podajanja znanja na najbolj razumljiv in pregleden način. In iz tega vidika je jasno, da je lahko okoljevarstveno gibanje, če ga poimenujemo “zero waste” (“brez odpadkov”), napačno razumljeno. Zato danes objavljam tole pojasnilo.

Zero waste = prazna kanta?

Zadnjič sem na Youtubu gledala kratek video o Lauren Singer. To nikakor ni kritika nje, ampak načina, na katerega je v videu predstavljeno okoljevarstvo. Na neki točki je Lauren v kavarni, kjer si kavo to go naroča v svoj lonček. Komentar v voice overju je nekaj v smislu: “A vidite, kako enostavno je biti prijazen do okolja!”

To je zelo, zelo, zelo zgrešena reprezentacija zero waste kot gibanja za varovanje okolja. Sporoča nam, da dokler mi nismo ničesar fizično vrgli v smeti, je to to in je naše “eko poslanstvo” izpolnjeno. V videu niso niti z besedo omenili fairtradea oz. poštene trgovine ali embalaže, v kateri je kava prispela v kavarno.

Iz tega vidika je zero waste res zelo enostaven. Pač si življenje zorganiziramo tako, da mi osebno ne proizvajamo odpadkov pa čau. Solato v trgovini lahko pač vzamem iz vrečke in vrečko pustim tam. Iz Zagorja se lahko eno uro peljem v Ljubljano po tri litre rastlinskega mleka brez embalaže. Ga potem dva litra in pol zlijem stran, ker se mi je pokvaril. Pojem deset kil mesa na teden, ker ga kupujem v svoji embalaži. Po tej logiki je celo fast fashion oziroma hitra moda, ki je eden največjih onesnaževalcev in povzročiteljev trpljenja, popolnoma nesporna, če na blagajni zavrnem vrečko. Še enkrat: ne kritiziram Lauren, ker ne poznam okoliščin za nakupom tiste kave, ampak način, kako je ta trenutek v videu predstavil okoljevarstvo.

Zero waste = Instapopolnost?

Zero waste je, sodeč po zgoraj opisanem potemtakem nekaj čisto površinskega. Samo, da zgleda. Samo, da je naša kanta prazna. In iz tega vidika ni težko pasti pod vpliv Insta influencerjev, ki zero waste prodajajo kot polne omare enakih steklenih kozarcev, polnih raznih superživil in lično označenih s krednim flomastrom (ki je btw plastičen). O tem je super zapis pripravila tudi Maša na mashanator.eu. Ampak bolj ekološko, čeprav mogoče instaobjektivu manj prijazno, od nakupa ličnih, ujemajočih se kozarcev, je orehe spravit v včeraj spraznjen glaž od kumaric, ki bi šel sicer v smeti.

Ja, pred časom sem res objavila post, kjer sem se razpisala proti kritikam zero wasta, ampak ugotavljam, da moj zapis ni bil čisto na mestu. Saj ne, da se ne bi že takrat strinjala z vsem, kar je Immy oz. Sustainably Vegan, ki je začela z uporabo izraza “low impact”, povedala v svojem videu. V tistem trenutku me je pač zmotilo to, po mojem takratnem mnenju, nepotrebno obešanje na besede, namesto osredotočanje na dejanja. In še vedno verjamem, da te oznake omejujejo samo toliko, kolikor jim dovoliš. Sem pa opazila, da ljudje kot “zero waste” prakso včasih razumejo tudi kaj, kar sploh ni ekološko (npr. zgoraj opisani primeri). Zato dajem Immy povsem prav – low impact veliko boljše zajame vse, kar lahko storimo za planet in naše soprebivalce na njem.

Čas za celostno razmišljanje

Zero waste sicer nikakor ni bil napačen korak. Še več, bil je odličen korak na poti do zmanjšanja našega negativnega okoljskega vpliva in eden od prvih korakov, ki je v okoljevarstvo aktivno vključil posameznika kot nosilca sprememb. Tudi jaz sem se sama sebi zdela v mojem pre-zw času popolnoma nemočna, saj so se mi okoljski problemi zdeli tako vseobsegajoči, da nisem vedela, kje bi se lotila njihovega reševanja. In tudi so vseobsegajoči. Seveda so. In čeprav je zero waste služil kot odlična odskočna deska za bolj k posamezniku usmerjeno varovanje okolja, je zdaj skrajni čas, da presežemo okvirje praznih košev za smeti in začnemo res delovati v smeri čimmanjšega negativnega vpliva na planet nasploh. In to poleg zmanjšanja količine odpadkov pomeni tudi izbiro ekološkega transporta, izogibanje hitri modi, uživanje v lokalni, sezonski hrani in še kaj.

Lep torek še naprej,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.