Tole objavo pacam že lep čas. Večino tega časa posvečam razmišljanju, kako bi bralcem priznala, da mi je leto brez zapravljanja “spodletelo”, brez, da bi dajala občutek, da se res ne da izogniti današnjemu noremu potrošništvu.

Lahko bi rekli, da sem nad letom brez zapravljanja obupala. Pa hkrati ne. Res je, da se ne omejujem več samo na tisto nujno, ampak teh 5 mesecev nisem vzela kot fail. Če ne drugega, sem dobila kar nekaj pozornosti v medijih, ki sem jo izkoristila, da sem širila znanje o tem, kako in zakaj živeti okolju prijazno. In tačas sem se o sebi tudi veliko naučila. In se odločila, da to ni zame, keeeer:

I was just not that into it.

Povem po pravici. Dlje, kot se je izziv vlekel, bolj sem imela občutek, da je tole “no spend leto” bolj samo sebi namen. Ne, da bi si želela na polno zapravljati, ampak res nisem želela imeti vsak dan nad glavo tega, o čemer razlagam spodaj v zadnjih treh točkah. Poleg tega moj primarni cilj ni bil varčevanje, ampak ekologija.

Ni bilo WOW faktorja.

Se spomniš, ko sem en teden jedla za 10 evrov? Ja, tisto je bil res izziv. Ne vem sicer, koliko tedensko porabim za hrano, ampak gotovo precej več kot 10 evrov. Čeprav priznam, da bi lahko zapravljala tudi manj, še vedno zaradi svojih prirojenih škrtuharskih nagnjenj zapravljam VELIKO manj kot povprečen potrošnik, tako da se je razlika merila v evrčkih, ne v stotinah teh. Povezano torej s prejšnjim argumentom – enostavno pri no spend izzivu sprememba ni bila dovolj velika, da bi me motiviral tisti “wow” občutek. Je pa no spend izziv super za zapravljivce, ki potrebujejo šok za sistem, tako da, če pašeš mednje, to priporočam. 😉 Če ne za celo leto, pa vsaj za kak mesec.

Je izziv odprl preveč vprašanj.

Si pripravim budžet za hrano? Kaj pa takrat, ko bo Jure na poti iz službe skočil v trgovino za oba? Kaj, ko bom to storila jaz? Bova računala, koliko krompirjev je on pojedel in koliko jaz in si razdeljevala centke? So “dovoljena” samo osnovna živila ali tudi priboljški, ki jih v resnici ne potrebujem? Kaj od hrane sploh zares potrebujem? Je to še no spend, če si za lušt kupim kilo banan, čeprav bi lahko živela od zelja, krompirja in riža? Kje se pravzaprav nehajo potrebe in se začnejo želje? Kaj, če mi kdo ponudi prevoz? Je to kul ali je to nezapravljanje na račun drugih?

Nočem šparat na račun drugih.

Recimo zgoraj omenjen primer s prevozom. Kaj pa druženje? Saj lahko sosedo povabim domov na kavo ali na sprehod, ampak kaj pa tista družba, ki se jim je pač v užitek dobivat v gostilni? Naj pustim, da mi drugi častijo ali naj se izogibam tej družbi? Also, tudi, če s sosedo pijeva kavo doma, jo je bilo še vedno treba kupit (razen, če bi se jaz povabila k njej, ampak, a je to potem že šparanje na račun drugih? ahhhh ne. preveč.)

Kaj pa dobrodelnost?

Že nekaj let vsak december sodelujem v akciji Božiček za en dan. Včasih za katerega od društev za živali izdelam kaj, kar lahko prodajo na licitacijah ali dajo svojim varovancem. Te zadeve včasih stanejo. Sicer večino izdelam sama (iz ponovno uporabljenih materialov), ostalo pa kupim iz druge roke, ampak včasih se pojavijo stroški. Včasih celo darujem kak evro ali od brezdomca v Ljubljani kupim Kralje ulice. Z Juretom vedno kupiva nekaj hrane, ko ima pred Hoferjem Rdeči križ zbiralno akcijo. Naj se odpovem dobrodelnosti, če dobrodelnost pomeni zapravljanje denarja?

Skratka, takšni in drugačni filozofski pomisleki so mi šli po glavi. Mogoče sem si vse skupaj preveč zakomplicirala, ampak na koncu sem prišla do zaključka, da to ni zame, ker bi mi ob vseh teh vprašanjih glava znala eksplodirat.

Danes imam pri varčevanju drugačno strategijo. Predvsem sem si zadala cilj, kaj bom s privarčevanim denarjem storila, ne, da je šparanje kar samo sebi namen. Določila sem vsoto, ki jo želim v enem letu prihranit, jo odštela od letne plače in preostanek razdelila na 12 = mesečni budžet. Bum. Brez vsakega kompliciranja.

Naj pokomentiram še en svoj citat iz prve objave o no spend letu: “Priznam, tudi sama sem v trgovino velikokrat zavila iz dolgčasa, ker sem želela potolažiti svojo slabo voljo ali pa sem enostavno morala nekam ven iz svojega okolja.” → ta faza se je na vso srečo nehala, je bilo pa potrebno še veliko več kot zaobljuba, da eno leto ne bom zapravljala, da sem predelala ta občutek in se znebila te potrebe. Samo toliko, v razmislek, da ima lahko pretirano zapravljanje tudi psihološke vzroke, ki se jih ne da rešiti samo s šparanjem.

Da ne bo pomote. Še vedno sem mnenja, da je današnja potrošniška kultura srž problema onesnaževanja okolja. Da moramo poiskati drugačne načine – izmenjamo, naredimo sami, porabimo, kar imamo, kupimo lokalno, potegnemo iz kontejnerja, izbrskamo na policah secondhand trgovine … Ali se enostavno naučimo biti brez. Vedno rada poslušam zgodbe o naših prednikih, ki niso imeli niti pol, kaj pol, četrt toliko, kot imamo danes mi, pa se zato niso čutili prikrajšane. Še več, imeli so malo, a so tisto res cenili in se trudili vsako stvar uporabiti res do konca. A ni to ena čudovita lastnost? Biti zadovoljen z malim, biti sposoben s tistim malim napraviti veliko in, nenazadnje, biti neodvisen od korporacij, ki se zanimajo samo za naš denar? Ljudje so preživeli, so celo cveteli v obdobjih, ko niso imeli absolutno ničesar. Pogooglaj, na primer, “depression era saving tips” in odprlo se ti bo več deset strani zgodb ljudi, ki so v ZDA v 30ih letih prejšnjega stoletja preživeli z bore malo. In če te te zgodbe ne navdahnejo … Ne vem. Mene so.

Pretiranega potrošništva že tako ne maram, zaradi tega, ker fizična navlaka s seboj neizbežno prinese tudi mentalno navlako. In ko se vsega tega enkrat zavedaš, niso potrebni izzivi kot je leto brez zapravljanja, da v trgovinah nehaš puščati svoj trdo prigarani denar.