S prvim dnem julija sem začela svoje leto brez zapravljanja. Danes bom zapisala nekaj logističnih zadev glede tega izziva, recimo, kaj je pravzaprav njegov namen in kako bo vse skupaj potekalo.

Že skoraj dve leti se trudim živeti s čimmanjšim negativnim vplivom na okolje (če lahko imam kakršenkoli pozitiven vpliv, I’m all in!), kar avtomatsko pomeni, da tudi manj kupujem. Manj nakupov = manj odpadkov. Vseeno pa še nisem povsem zadovoljna s tem, kje sem s svojimi potrošniškimi navadami. Nakupovanje ne pomeni vedno nakupovanja novih, plastičnih stvari. Tudi izkušnja je lahko slabo porabljen denar, če se zanjo odločiš samo zato, ker je pač tam. Tudi secondhand nakup je lahko nepotreben nakup, če si tega resnično ne želiš, ampak si rečeš eeeeh, itak je poceni pa še ne škodim okolju.

Zadnje čase se res navdušujem nad minimalizmom in vsaka stvar ali izkušnja, ki jo kupim, čeprav je ne potrebujem, predstavlja nepotrebno navlako in če gre za izkušnjo, je to navlaka v moji glavi. Minimalizem je fajn, ker ni bolj sproščujočega občutka kot je ta, ko se v svojem prostoru ozreš okrog sebe in vidiš samo tisto, kar ti je resnično v veselje in kar res sporoča, da v tem prostoru živiš ti. Ampak ta občutek ni nič proti temu, ko začutiš ta isti mir tudi v svojih mislih.

Pravzaprav bi bilo izziv bolj primerno poimenovati leto brez nepotrebnega zapravljanja, saj se ne bom povsem odpovedala kupovanju stvari. Dovoljene izdatke sem razdelila na naslednje kategorije:

Hrana – sveže sadje in zelenjava, osnovna živila (špageti, riž, kruh … ). Ker živim pri starših, predvidevam, da bo 20€ na mesec za hrano dovolj.

Higienski izdelki. V duhu minimalizma sem higienske izdelke skrčila na milo, trd šampon, zobno pasto v obliki tabletk, zobno ščetko in menstrualno skodelico. Predvidevam, da mi teh izdelkov z izjemo zobne ščetke v roku enega leta ne bo treba menjati/dokupovati, ker imam mila na zalogo od vseh daril, šampon mi zdrži blazno dolgo, zobnih tabletk imam dovolj, menstrualna skodelica pa ima življenjsko dobo okrog deset let.

Prevoz. A če lahko v eno smer pridem v 15 minutah ali manj, bom šla peš ali s kolesom (torej verjetno peš. 😀 )

Položnice. S tem, da sem tovrstne stroške skrčila na minimum – recimo pri telefonu sem preklicala dodatek, ki mi je omogočal, da v tuja omrežja kličem neomejeno. Zdaj mam 200 minut, ki jih bom morala pametno porabiti.

Zdravila – načeloma jih tako ne jem, če ni absolutno nujno, in tega se bom držala tudi v prihodnje, naj gre za zdravila na recept ali brez recepta. Sem si pa na prvi dan izziva kupila stekleničko tablet B12, ki jih jemljem zaradi rastlinske prehrane. Če bom imela blage težave, jih bom pozdravila s počitkom in naravnimi zdravili.

Ostala pravila

* Ker je moj glavni cilj še vedno živeti okolju prijazno, ne bom v iskanju no spend možnosti posegala po okolju škodljivih izdelkih. Če bi slučajno, SLUČAJNO doma pozabila svojo jekleničko z vodo, ne bi sprejela brezplačne plastenke ampak bi si šla v trgovino po vodo v steklenici ali pa bi poiskala pitnik.

* Okolju neškodljivi zastonjki so fair game. Če na primer v nagradni igri zadanem vstopnico za koncert in lahko do tja pridem zastonj, se ga bom seveda udeležila.

* Darila, ki ustrezajo zgornjemu načelu, bom sprejela, ne bom pa prosila drugih ljudi, naj kupujejo namesto mene. Konec koncev glavni namen tega izziva ni, da porabim čimmanj denarja.

* Čeprav prihranki niso osrednji cilj mojega izziva, bom svoje izdatke vseeno spremljala z mobilno aplikacijo.

Kaj pa potem je glavni namen tega izziva? 

Kot sem že omenila, prihranki niso glavni cilj tega izziva. So le stranski produkt, dodatni bonus tega, da bom v red spravila svoje nakupovalne navade. Z izzivom, upam, se bom ponovno naravnala nazaj na zero waste mentaliteto. V zadnjem času sem pri stremenju k življenju brez odpadkov popustila. Ne zato, ker mi to ne bi bilo več pomembno, ampak zato, ker je zero wastanje postalo rutina in ko nekaj postane rutina, se ne sprašuješ več o vzrokih in tako težko ostaneš na pravi poti. Čas je za fresh start.

Se naučila biti zadovoljna s tistim, kar imam. Potrošniška mentaliteta nas spodbuja, da kupujemo vedno nove in nove stvari in si tako iščemo srečo. V zadnjem času sem se spet malo preveč predala temu vplivu. Ko sem imela manj stvari, sem bila s svojim življenjem veliko bolj zadovoljna.

Prebudila svojo kreativnost. Nekoč sem slišala misel, da pomanjkanje denarja spodbuja ustvarjalnost, če si to dovoliš. In prepričana sem, da je res tako. Po naravi sem zelo ustvarjalna oseba in res uživam, če najdem kakšno dobro rešitev za problem, ki ga večina ljudi zna rešiti samo z denarjem.

Se odvadila žalost in dolgčas zdraviti z “izletom” v trgovine. Velikokrat sem šla v trgovino ne zato, ker bi kaj od tam potrebovala, ampak zato, ker me je okolje, v katerem sem bila, utesnjevalo, pa se enostavno nisem spomnila nobene druge rešitve. Sliši se žalostno, ampak tako je bilo. Zdaj bom z veseljem iskala druge načine za preživljanje svojega prostega časa (nekaj sem jih že našla).

Se mi pridružiš? Skupaj nam bo gotovo lažje.