Veganstvo je tema, o kateri se danes, mislim, kar veliko razpravlja. Ko o veganstvu debatiram z različnimi ljudmi, na dan večinoma prihajajo vedno eni in isti argumenti. Tole objavo sem si zamislila kot moj odgovor na vse te argumente in kot spodbudo za nadaljnje debate. Pa dajmo.

“Jaz ne morem brez mesa/sira/jajc.”

Lahko, verjemi. ← To so besede iz ust osebe, ki je bila včasih nora na pršut in poli salamo, kasneje pa je trdila, da ne more brez mleka in jajc. In ravno zato, ker vem, kako je, nikogar ne obsojam. Ampak! Na spletu se najdejo odlični veganski recepti, v trgovinah pa malo morje izdelkov, ki so rastlinskega izvora in so ravno tako okusni kot živalski izdelki. Nekateri celo zelo dobro posnemajo okus živalskih izdelkov, ampak to je pač preferenca vsakega posameznika. Dejstvo je, da veganska hrana ni nujno umetna in brez okusa, ampak je lahko ravno tako in še bolj raznolika kot vsejedska.

Odlično je, če lahko iz svoje prehrane izločiš vse izdelke živalskega izvora, vendar verjamem, da je težko to storiti kar čez noč. Če, na primer, želiš postati vegan, a te pri tem ovira ljubezen do sira, za začetek izloči vse, razen sira. Sčasoma bo šlo vse lažje.

“Meso je dobro.”

Se strinjam. Ampak nekateri narodi imajo na svojih krožnikih redno tudi pse in mačke, nam pa se ta misel upira. Četudi bi bilo na primer pasje meso res dobro, ga najbrž ne bi jedli. Če se nam smili pes, zakaj ne čutimo enako tudi do prašiča, do krave, do kokoši? Vse živali dokazano poznajo strah in bolečino. Zakaj so torej nekatere redno na jedilniku, druge pa se nam smilijo?

Poleg tega so na spletu v ogromnem številu na voljo veganski recepti, s katerimi lahko pripraviš res okusen obrok ali prigrizek in v katerih bodo gotovo uživali tudi nevegani. Z Juretom sva enkrat za novoletno zabavo pripravila nekaj, za kar sva našla recept pod imenom »veganska klobasa«. Ne po videzu ne po okusu sicer ni bilo podobno klobasi, haha 😀 Vendar so bili večinoma nad njo navdušeni tudi mesojedci in kar veliko naju jih je prosilo za recept.

“Veganska hrana ne vsebuje dovolj hranilnih snovi.”

Tudi vsejedi imajo lahko težave s pomanjkanjem hranilnih snovi, če se ne prehranjujejo pravilno. Pestra, uravnotežena veganska prehrana ti da vse hranilne snovi, ki jih potrebuješ, razen vitamina B12. Ta je veganom na voljo v obliki tablet in v nekaterih izdelkih kot dodatek. Jaz ga dobivam z uživanjem rastlinskega mleka z dodanim B12. Tako z eno embalažo (ki jo je pri nas mogoče reciklirati) zadovoljim dve potrebi: potrebo po kavi z mlekom in po B12.

“Veganstvo je drago.”

Iz izkušenj lahko povem, da ni treba, da je tako. Na začetku so stroški res višji, ko se z življenjskim slogom šele spoznavaš, saj preizkusiš tudi kaj, česar kasneje ne kupuješ. Nekoliko višje so tudi cene veganskih izdelkov, ki posnemajo okus živalskih proizvodov. Jaz jih kupujem tako redko, da se mi na mesečnih stroških ne pozna veliko. Če se držiš svežega sadja in zelenjave, ki ni uvoženo iz daljnih dežel (s čimer delaš dobro tudi za okolje ) in ostalih osnovnih živil, ki ne vsebujejo živalskih produktov (npr. testenine), stroški niso višji kot pri prehrani vsejedov. Tudi, če si kdaj privoščiš kak priboljšek 🙂 Zame sta najdražji pregrehi avokado in veganska salama. Slednjo kupim res poredko (nekaj paketov na leto), ker je pakirana v plastiko.

“Nimam se časa ubadat s tem.”

Razumem. Ljudje smo zaposleni, hodimo v službo, šolo, se ukvarjamo s hobiji. Zato se ti mogoče zdi, da za spremembo prehranjevalnih navad enostavno nimaš časa. Pa, ponovno, ni treba, da je tako. Mislim, ja, gotovo nekaj časa traja, da osvojiš veganske recepte, ampak ni ti treba nadomestiti vseh naenkrat. Moj nasvet: čez teden se drži preverjenih receptov, med vikendom pa eksperimentiraj. Sčasoma se bo nabralo dovolj okusnih receptov, da lahko živalske produkte povsem izločiš iz prehrane.

Tako kot pri mesni tudi pri veganski prehrani obstajajo recepti, ki vzamejo tri ure in takšni, ki vzamejo manj kot pet minut. Ovseno mleko, na primer, si lahko pripraviš v treh minutah, azijski rezanci z zelenjavo pa ti vzamejo kakšne pol ure.

“Naši predniki so jedli meso.”

Res so ga. So tudi živeli v jamah, zasužnjevali ljudi in (ne tako dolgo nazaj) verjeli, da svojeglavo žensko ozdraviš tako, da ji izrežeš maternico.

Hočem reči, da ni vse, kar so počeli naši predniki, nujno sprejemljivo. Preteklost je polna rasizma, zatiranja žensk in napadov na drugače misleče, kar se danes trudimo izkoreniniti. Mislim, da se v čedalje večji meri zavedamo tudi moralne in okoljske škode uživanja živalskih izdelkov in da bo tega čedalje manj.

Poleg tega so naši predniki (sploh tisti daljnji) živeli v povsem drugačni situaciji kot mi. Večine živil, ki jih danes uporabljamo, oni sploh niso poznali. Živali so ubijali iz nuje, ne zaradi želje po okusu mesa.

“Prepričaj leva, da jesti meso ni moralno.”

Za razliko od nas lev nima izbire. Po svoji naravi je mesojedec in če ne bo jedel mesa, bo umrl. Raziskave, predvsem pa izkušnje (tudi moje), kažejo, da človek lahko brez živalskih izdelkov z izjemo vitamina B12 živi povsem zdravo, medtem ko lev ne more. Tu gre za preživetje. Če bi bila jaz prisiljena zavoljo preživetja ubiti in pojesti žival, bi to verjetno storila. Tako pa imam korak od doma na voljo pestro ponudbo takšnih in drugačnih rastlinskih izdelkov, veganski recepti pa so v izobilju in ne vidim razloga, zakaj bi zaradi mojih želja kdorkoli trpel. Iz podobnega razloga tudi ne kupujem (več) v trgovskih verigah, za katere izdelke v takoimenovanih sweatshopih proizvajajo ljudje, ki za minimalno plačilo delajo v nečloveških pogojih. Več o tem lahko prebereš v prispevku THE TRUE COST | Kakšna je prava cena poceni mode?.

“Jesti meso je moja odločitev. Ne vsiljuj mi svojega mnenja.”

Religija. Okus za filme. Okus za glasbo. Politična pripadnost. Vse to so stvari, pri katerih verjamem, da je vsakdo upravičen do lastnega mnenja, v katerega nima nihče pravice posegati. To so stvari, pri katerih tvoje mnenje vpliva samo nate. Uživanje mesa in drugih živalskih izdelkov ne spada zraven. Pri slednjem namreč tvoja želja vpliva še na živali, iz katerih “nastane” za 88 kilogramov mesa, kolikor po podatkih SURSa letno poje povprečen Slovenec. To je za 88 kilogramov življenj, ki so izgubljena zaradi naše želje (ne potrebe) po mesu. Da ne govorimo o kokoših, ki so zaradi jajc v nečloveških pogojih natrpane v kletke ali v hleve in o kravah, ki jih umetno oplajajo in jim nato odvzamejo mladiče, mleko pa na silo izmolzejo za prodajo.

Vegani (vsaj večinoma) svojega mnenja ne “vsiljujemo”, ker smo nestrpni do drugačnosti. Zase lahko rečem, da me zaboli ob pogledu na vsako žival, ki je obsojena na težko življenje ali celo smrt. Enako, kot me zaboli ob pogledu na človeka v takšni situaciji in seveda bi tudi njemu poskušala pomagati. A ker žal ne morem pomagati vsaki živali posebej, raje ozaveščam ljudi, da bo morda v naslednjih generacijah trpljenja manj.

Konstruktivne debate so vedno dobrodošle. Če te karkoli zanima ali želiš izraziti svoje mnenje, se javi v komentar ali pa se pridruži debati na Facebooku.