Življenje brez odpadkov je ena boljših odločitev, kar sem jih sprejela v življenju. Je možnost, da živim v skladu s svojimi načeli in pri tem spoznavam čudovite ljudi, s katerimi delim način razmišljanja. Življenje brez odpadkov je proces učenja in ne nekaj, kar se zgodi z danes na jutri. In ko se učimo, seveda delamo tudi napake. Pri sebi in pri drugih zero wasterjih, ki jih spremljam, opažam pet najpogostejših napak – eni jih zagrešijo več, drugi manj. Jaz jih imam za seboj vseh pet pa še kako za povrh.

Iz ene skrajnosti v drugo

Vem. Vem, kako je, ko te zagrabi tisti revolucionarni duh. Premikal bi gore, skakal do stropa, spremenil bi svet. Vse natanko v tem trenutku. Žal pogosto pozabimo, da Rima niso zgradili v enem dnevu. Uvajanje vseh mogočih zero waste novosti na silo nas lahko v kratkem času izčrpa in odvrne. Svoje navade raje spreminjajmo počasi in tudi ob majhnih uspehih bodimo ponosni nase.

Proces transformacije prilagajajmo svoji trenutni življenjski situaciji. Vedno bom zagovarjala trditev, da se vse da, če se hoče. Vendar nam bo lažje, če se tako velikih življenjskih sprememb lotimo takrat, ko nimamo drugih skrbi.

Aktiviramo “preacher mode”

Ko prevzamemo nov življenjski stil, nad katerim smo absolutno navdušeni, želimo (seveda!) zanj navdušiti tudi druge. In kako nas iritira (vsaj mene je), ko ti drugi kar nočejo biti tako navdušeni kot mi.

V primerih, ko bi partnerja/sostanovalko/očeta/sestro najraje stresli iz hlač, ker je iz trgovine zopet prinesel/a kup plastike, se opomnimo, da smo tudi sami do nedavnega živeli v nevednosti, kakršne zdaj obtožujemo njih. In pomislimo, kako bi odreagirali, če bi nekdo lepega dne od nas zahteval, da čez noč popolnoma spremenimo svoje življenje. Namesto teženja poskusimo s svojim ravnanjem raje postati zgled.

Kupujemo neštete zero waste pripomočke

Kot reklama za top shop. Kupite to, to, to in to pa bo vaše življenje popolno. Resnici na ljubo je varovanje okolja zelo dobra tržna niša in marsikdo nas bo poskušal prepričati, da potrebujemo ravno njegov izdelek, potem pa bomo res lahko živeli brez odpadkov. To je samo še ena različica potrošniškega življenja, ki se mu kot zero wasterji poskušamo izogibati. Vsekakor bodo v življenjskem slogu potrebne nekatere spremembe, ki jih bodo seveda spremljali tudi nakupi. A ne bodite kot jaz, ki se mi je ob odkrivanju bambusovih zobnih ščetk, kovinskih slamic, stekleničk za vodo, žvilcev in ostalega malo zmešalo in sem začela množično kupovati. Pa ne rečem, nekateri predmeti so res super in nam lahko močno olajšajo življenje brez odpadkov. A pred nakupom globoko vdihnite in premislite, ali res potrebujete paket pralnih vložkov, če pa ste si že kupili (in navdušeno uporabljate) menstrualno skodelico. In podobno, seveda.

Odvržemo obstoječo plastiko

Tu sem se uspela zadržat, čeprav me je na začetku resno prijelo, da bi v smeti pometala vso plastiko okrog sebe. Ko spremljam različne Youtuberje (na primer Gittemary) in njihova čudovita stanovanja brez vsake plastike, me še vedno stisne pri srcu. A nato se vprašam, kaj bi dobrega storila za okolje, če bi v smeti vrgla še čisto uporabno krtačo za lase, čajnik, ožemalnik za citruse, lunchbox in še kaj. Ravno to je eden izmed problemov današnje družbe – uporabne predmete mečemo v smeti samo zato, ker smo se jih naveličali. Tisto, kar lahko, raje izrabimo do konca. Tisto, česar absolutno ne želimo več, podarimo naprej. In šele nato poiščemo okolju prijazno alternativo.

Recikliramo več

Recikliranje je gotovo boljša rešitev kot sežig ali odpad, a s tem, da smeti kupčkamo v treh koših, namesto v enem, okolju ne delamo usluge. Spomnimo se na pet R-jev življenja brez odpadkov, kot jih v svoji knjigi opisuje Bea Johnson. Refuse (zavrni), Reduce (zmanjšaj), Reuse (ponovno uporabi), Recycle (recikliraj), Rot (kompostiraj). Šele, ko na vse možne načine poskrbimo, da v naš dom pride čimmanj odpadkov, se lotimo recikliranja tistega, česar ne moremo zavrniti, zmanjšati ali ponovno uporabiti.

Uredbe glede recikliranja so zelo meglene. Nihče ne zagotavlja, da bo vse tisto, kar vržemo v reciklažo, dejansko tudi pretvorjeno v nove izdelke. Plastika sploh je zelo nehvaležen material, saj jo lahko recikliramo le nekajkrat, potem pa neizogibno konča na odpadu. Temu pojavu rečemo “downcycling”, saj material vsakič izgubi na kakovosti, dokler ne postane popolnoma neuporaben. Poleg tega pa je tudi recikliranje proces, ki porablja naravne vire in energijo in, če se mu lahko izognemo z nakupom traj(nost)nih ali biorazgradljivih izdelkov, bi to vsekakor morali storiti.

Ste “krivi” katere od teh napak? Zaupajte se nam, ne bomo vas obsojali.