THE TRUE COST | Kakšna je prava cena poceni mode?

Ko sem pred desetimi leti odprla svojo garderobno omaro, me je tam pričakala povsem drugačna slika kot danes. Takrat sem se s sošolkami najmanj enkrat mesečno odpravila v Ljubljano, kjer sem v BTC-ju puščala pol svoje štipendije, približno ob istem času pa je v naše konce prišla trgovina Kik, ki je mojo že tako tanko denarnico še dodatno lupila skoraj vsak dan. Pod pretvezo cenovne ugodnosti, seveda.

Kaj je moda?

Marsikdo gleda na modo kot na nekaj vseprisotnega in univerzalnega, nekaj, o čemer se ne sprašujemo. Pač obstaja. V resnici je moda vse prej kot kakšna dogma, čeprav njeni ustvarjalci seveda želijo, da jo dojemamo kot tako in počnemo tisto, kar »moramo« – kupujemo in jim ustvarjamo dobiček.

Moda se je v zadnjih letih spremenila skoraj do neprepoznavnosti. Včasih so na leto izšle štiri kolekcije – ena za vsak letni čas. Danes pa v želji po čimvečjem dobičku modna industrija lansira preko 50 kolekcij letno – moda se tako menja enkrat tedensko in, če ta teden nosiš majčko, ki je bila moderna prejšnji teden, si zastarel, čuden in nasploh nekul.

Kdo pa določa, kaj je moderno in kaj ni? Za to je zadolžena modna industrija, ki s ciljem maksimizacije dobička modo določa po principu: če so danes moderne visoke pete, bodo jutri moderne nizke. Zakaj? Da danes tečemo v trgovino po visoke pete, ki bodo jutri že tako iz mode, da si jih ne bomo drznili obuti, ampak bomo raje tekli v trgovino po nizke pete. In tako dalje in tako naprej.

Film The True Cost

 

Dokumentarni film The True Cost razkriva ozadje hitre mode, natančneje tovarn, imenovanih »sweatshops«, in delavcev, ki delajo v njih. Ena izmed držav, kjer se te tovarne nahajajo, je Bangladeš. Mnogi delavci tam zaslužijo manj kot tri dolarje na dan. Shima Akhter, vodja sindikata in delavka v tovarni, je ob začetku svoje »kariere« pri 12 letih zaslužila 10 dolarjev na mesec. Ko je z drugimi delavci zahtevala boljše pogoje dela, so jih brutalno pretepli – s palicami, škarjami, »z našimi glavami so tolkli ob steno,« je povedala. Še huje je bilo v Kambodži, kjer so uporniške delavce enostavno postrelili.

Tudi strukturno so tovarne izredno nevarni kraji. Ker v želji po zmanjševanju stroškov vodstvo ne skrbi za osnovne varnostne pogoje, prihaja do požarov in do tega, da se tovarne rušijo (v takšnem zrušenju je v Bangladešu leta 2013 umrlo preko 1000 ljudi). Ob požarih in ostalih katastrofah delavci tovarn ne morejo zapustiti, niti skozi okna – na teh so nameščene mreže, da delavci zaradi grozovitih pogojev ne bi poskakali v smrt.

Proizvodni proces poceni oblačil zastruplja ljudi in okolje. Začne se že pri gensko spremenjenem bombažu, ki povzroča bolezni pri kmetih, ki ga pridelujejo. Nadaljuje se z bombažnim tekstilom, ki ga obdelujejo s strupenimi barvili in kemikalijami. Ostanki bombaža se nalagajo na odlagališčih, kjer dež kemikalije izpira v tla in v vodo. Naša oblačila šivajo premalo plačani delavci, ki živijo in delajo v nečloveških pogojih in so pogosto še otroci.

Vse to, da lahko skoraj vsak dan oblečemo novo majčko in da jo, ko se pojavi najmanjša luknjica, brez pomisleka vržemo v smeti. S ponosom pripovedujemo o vseh poceni oblačilih, ki smo jih danes prinesli iz trgovine, ob tem pa ne pomislimo, kaj je razlog, da so ta oblačila tako poceni.

Zgodbe črnega petka

Še bolj se naše obsedenosti z nakupovanjem zavemo, če poslušamo zgodbe »črnega petka«.

Črni petek je v ZDA dan za dnevom zahvalnosti. Od leta 1952 se smatra za začetek nakupovalne sezone pred božičem in večina večjih prodajalcev ta dan trgovine odpre zelo zgodaj ali celo ponoči. Cene artiklov so na črni petek precej nižje kot običajno.

– vir: Wikipedia

Prebrala sem veliko zgodb s tega dne, ki jih na socialnih omrežjih objavljajo prodajalci, ki so jim bili priča. Ljudje se stepejo zaradi toasterjev, sredi takih pretepov se znajdejo celo dojenčki, ljudje izkoriščajo majhne otroke, da v vsesplošni paniki kradejo artikle.

Vir: Buzzfeed

Morda se problemi, kot so poteptani nakupovalci v Ameriki in porušene tovarne v Bangladešu, zdijo oddaljeni. Morda se sami sebi zdimo nemočni. Ampak čas je, da sprejmemo temeljno resnico potrošništva:

“Ponudba sledi povpraševanju. Če ni povpraševanja, ni ponudbe.”

In kot potrošniki nismo nemočni. Vsakič, ko odpremo denarnico, z njo volimo. Ustvarjamo povpraševanje po hitri modi ali pa po trajnostni modi. Odločitev je naša. Če premaknemo povpraševanje v bolj trajnostno smer, nam bo ponudba gotovo sledila.

Kaj lahko torej storiš, da se oblečeš bolj okolju prijazno?

1. Oblačila ponosi do konca. 

Kar 95 odstotkov oblačil, ki jih zavržemo, je mogoče reciklirati ali popraviti. Večina kosov, ki na letni ravni pristanejo v smeteh, je še uporabna – odvrgli smo jih zgolj zato, ker smo se jih naveličali. Oblačila, ki jih kupiš, ponosi do konca, če pa ti niso več prav ali ne ustrezajo več tvojemu stilu, jih podari prijateljem, sorodnikom ali odnesi v trgovino z oblačili iz druge roke.

2. Popravi.

Če še malce ostanemo pri zgornji trditvi, se ti je že kdaj zgodilo, da si na najljubši srajci opazil/a drobceno luknjo in jo brez pomisleka vrgl/a v smeti? Upam si trditi, da lahko, tudi če nisi še nikoli držal/a v roki šivanke, popraviš večino napak, ki se z redno uporabo pojavijo na oblačilih. To so odpadli gumbi, drobne luknjice in šivi, ki so popustili. Na tej strani najdeš kar nekaj napotkov za poživitev starih čevljev, za popravilo strganih hlač in podobno. Ne boj se vsaj poskusiti. Če ti ne uspe, lahko za pomoč prosiš koga bolj izkušenega ali (le v skrajnem primeru) kos vendarle odvržeš.

3. Kupuj iz druge roke. 

Preko spleta ali v fizičnih prodajalnah. Predsodki glede kupovanja iz druge roke so odveč. Takšna oblačila so seveda mnogo cenejša, iz njih pa so se v večjem delu že izprale kemikalije, s katerimi so jih obdelali v tovarnah. Če te skrbi, da bi te na cesti v »njenem« puloverju opazila soseda, le pomisli, koliko enakih kosov oblačil prodajo večji ponudniki hitre mode, kot so H&M, Zara in podobni.

4. Kupuj trajnostno. 

Na tržišču obstaja veliko znamk, ki izdelujejo oblačila iz organskih materialov, delavci pa so za svoje delo tudi pošteno plačani. Kose, ki jih ne moreš oziroma nočeš kupovati iz druge roke (v mojem primeru je to gotovo spodnje perilo), kupuj od trajnostnih proizvajalcev.

Do prihodnjič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.