Pred kratkim sem bila na predavanju Zero Waste gurujke, Bee Johnson. Naj se mi zdi še tako prijetna, se z njo v vsem pač ne morem strinjati.

In v čem se Zero Waste gurujka in jaz ne strinjava?

Bea je v želji po zmanjšanju količine odpadkov število predmetov v svoji lasti skrčila na minimum. Po slikah sodeč v njenem domu prevladuje bela barva, vsa svoja oblačila pa lahko pospravi v ročno prtljago. Meni tako skrajni minimalizem ne potegne. V svojem domu potrebujem barve, točke, na katerih se mi ustavi oko, ko vstopim v prostor. Enako z oblačili. Zgodi se, da se en dan oblečem tako, drug dan pa čisto drugače, odvisno od počutja pač.

Pa prosim, ne mislit, da zdaj okrog sebe kopičim stvari in cote. Ko sem začela z Zero Waste izzivom, sem ogromno vsega podarila in imam zdaj doma samo to, kar dejansko uporabljam. Lahko si preberete, kakšno je moje mnenje o ravnovesju med »biti Zero Waste« in »biti minimalist«.

Namen te objave nikakor ni bilo »šimfanje« – Bea je, kot sem je omenila, simpatična ženska, ki se resnično trudi, da bi živela v skladu s svojimi načeli. Želela sem samo poudariti, da ne obstaja en, pravi način, kako smo lahko Zero Waste. Vsi smo drugačni. Lahko kuhaš doma ali vsak dan ješ v restavraciji, lahko imaš eno majico in ene hlače ali polno omaro oblačil. Lahko si izdeluješ svojo kozmetiko ali vse izdelke kupiš v trgovini, lahko si kar naprej doma ali nenehno potuješ. Važno je le eno – da to, kar počneš, počneš s srcem in pri tem ne ustvarjaš odpadkov.