Občasno si zaželim kakšnega novega oblačila, ne maram pa velikih trgovin. Že po nekaj minutah v njih me boli glava in hočem samo še ven.
Najraje nakupujem v majhnih trgovinicah, polne edinstvenih stvari, ki jih lahko na dušek prebrskaš in v kakšnem kotičku odkriješ zaklad. Ena takšnih trgovinic je Stara šola na trboveljski tržnici.
Trgovinica, ki jo vodi Podjetna skupnost KNOF Posavje, je moj nakupovalni raj. Ko vstopiš, je, kot da bi prišel v muzej pri babici. Cela polica starih knjig in zvezkov, skodelice in kozarci, iz kakršni smo pili še pri prababici, in polne police oblačil. Ni da ni. Hlače, majice, obleke, jakne, kape, rute, čevlji, nakit …
In cene!
Ko sem prvič obiskala Staro šolo, sem kupila kratke hlače, 2 ruti in črno žametno blago z modrim vzorcem. Gospa pri blagajni vse pregleda, zloži na ličen kupček in pravi: “Dva evra.” “Kaj od tega?” jo vprašam, malo zmedena. “Vse skupaj.” Oprostikaj?!
Pa predsodke na stran, prosim. Stvari v Stari šoli niso uničene, ponošene, strgane … Kakršno si običajno predstavljamo robo v takšnih trgovinah. Vse, kar sem kupila (pa tudi tisto, česar nisem) je bilo v odličnem stanju. Pa itak je šlo takoj v pranje, ko sem prinesla domov.
Če se kaj strga, pa ni potrebno takoj v trgovino. Z malo ljubezni in spretnosti lahko popraviš skoraj vse 🙂
ZERO WASTE IZZIV | DAN 4
Proizvedeni odpadki: Račun v trgovini
Zero Waste rešitve: Kupila sem oblačila iz druge roke, s tem pa sem se izognila embalaži in spodbujanju proizvodnje novih stvari po nepotrebnem, prav tako pa sem kupljene predmete rešila pred smetnjakom.
