O meni | O blogu

Zdravo!

Naj ti najprej izrečem prisrčno dobrodošlico! Če si želiš brati o ekopodvigih povprečnega dekleta iz malega mesta in če želiš tudi ti začeti živeti okolju prijazno, pa potrebuješ nekaj zagona in kak dober nasvet, je tale stran prav zate!

Za besedami na strani Manj smeti – Manj skrbi stojim Martina. Me veseli! Novinarka, ljubiteljica knjig in večurnega dremanja. Kavo? Ja, prosim! Črno, fair trade, brez sladkorja. Trdno verjamem, da smo na svetu zato, da smo dobri – do vseh in vsega, kar nas obdaja. Moji prsti se bolj ali manj neprenehoma sprehajajo po tipkovnici in bralcem redno dostavljajo moja razmišljanja o tem, zakaj in predvsem kako živeti okolju prijazno.

Želva. 🐢

Prva stvar, na katero pomislim, ko mi kdo omeni plastiko. Pa ne katerakoli želva, ampak želva iz fotografije, ki sem jo prvič videla nekaj let nazaj in se mi je v vsej svoji žalostni grozi za vedno vtisnila v spomin.

Precej običajna želva je. No, ne čisto. Bila bi običajna, če ne bi na neki točki svojega življenja naletela na košček plastike, ki se morda zdi precej banalen – obroček, ki se na plastenki nahaja pod pokrovčkom.

Torej, ta želva se je, ko je bila še čisto majhna želvica, srečala s tem obročkom. In je rasla. In rasla in rasla. Vsaj tam, kjer se obroček ni zataknil na njen oklep in jo tekom let domala prerezal na pol.

Ta želva, na katero se torej velikokrat spomnim, žal ni osamljen primer. Tu so še morski levi s krvavimi zarezami, kjer so se ujeli v odvrženo mrežo, okostja ptičev, iz katerih se modro, zeleno, oranžno svetlikajo koščki plastike …

Ljudje mislimo, da brez vse te plastike pač ne moremo.

Ujeti smo v prepričanje, da nam plastika omogoča udobnejše življenje, da nam predmeti, ki po eni uporabi izginejo iz našega življenja, prinašajo lagodje, kakršnega predniki niso bili deležni. A za kakšno ceno? Plastični predmeti, ki jih tako radi kupujemo in, ki se ne razkrojijo, ubijajo ekosistem in na koncu bodo izpodrinili še nas.

Ne verjamem, da za lepo življenje potrebujemo plastiko. Vedno sem rada poslušala zgodbice, ki sta jih pravili moja babica in prababica in jih še vedno pravi moja mami. Včasih ni bilo plastike za enkratno uporabo. Niso imeli veliko. Stvari niso prepotovale pol sveta, da so dosegle roke svojega lastnika. Pa je v pripovedih vseeno toliko nostalgije, toliko prijetnih spominov …

No, zdaj, ko smo se spoznali, pa le odklikajte nazaj na Manj smeti – Manj skrbi in se zatopite v branje. Vabljeni tudi, da se mi pridružite na Facebooku, Instagramu in Pinterestu ter z nami podelite kakšno svojo izkušnjo ali mnenje.