1 teden, 10 evrov | Dan 7 – Konec jeeee!

Ahhhh, kako dober občutek je, ko se ti končno sprostijo vse obveznosti in se lahko posvetiš svoji najljubši dejavnosti – bloganju 🙂

Dan 7

Moj Zero Waste izziv je končan. Še sem živa, čeprav so me nekateri vztrajno prepričevali, da se s tako prehrano preživet ne da 🙂

Zadnji dan izziva sem pojedla:

zajtrk: kajzerca z narezano in osoljeno kumaro

kosilo: “ceuga hudiča” pečene zelenjave (krompir, pol jajčevca, korenje, čebula)

večerja: narezana banana in jabolko

malica: smoothie iz banane, vode in ovsenih kosmičev, ki so ostali od večerje prejšnjega dne


Tokrat sem kamero pustila ugasnjeno, saj sem se pripravljala za izpit in nisem imela časa, da bi video zmontirala, kot je treba. Sem pa naredila fotko vsakega obroka, tako da … 🙂

Dan 7: zajtrk

Dan 7: večerja

Dan 7: kosilo

Dan 7: malica

(ja, čebula se mi je malo zažgala, ampak je bila zato prav fajn hrustljava 😀 )

Čeprav se je izziv končal, mislim, da se lahko iz njega še nekaj naučimo. Zato na temo tega pripravljam še nekaj objav. Pričakujete lahko še natančen pregled mojih stroškov, nekaj receptov mojih najljubših jedi in nekaj pametovanja, kaj bi spremenila, če bi se izziva lotila danes, z znanjem in izkušnjami, ki jih imam – ker ja, seveda zdaj vem, da bi lahko kaj storila tudi bolje.

martina

1 teden, 10 evrov | Dan 6

Tokrat objavo in video o 6. dnevu zero waste izziva objavljam z zamikom. Včeraj sem namreč na Manj smeti – Manj skrbi gostila Sabino, s katero sva se pogovarjali o nosečniški modi brez odpadkov. Tako da boste v današnji objavi pravzaprav brali o včerajšnjem dnevu, objava o današnjem dnevu pa sledi danes zvečer ali pa jutri zjutraj.

Upam, da niste zaradi manjkajoče objave v petek mislili, da sem z izzivom predčasno zaključila. Še vedno vztrajam, le da se v petek nisem imela časa posnet, ker smo se pripravljali na poroko v fantovi družini, učila sem se za izpit, pa še nekaj sem se slabo počutila. Tako ali tako tisti dan nisem veliko pojedla – o vsem podrobneje tudi v videu – sem pa naredila fotko enega najboljših kosil ta teden.

Na predzadnji dan mojega zero waste izziva sem pojedla:

zajtrk: kajzerica in sveža kumara

kosilo: cela glava kuhane cvetače in pol popečenega jajčevca

večerja: ovseni kosmiči s četrtino jabolka in eno banano

Najboljši občutek dneva sem doživela že pri zajtrku, ko sem prvič v tem tednu ugriznila v svežo kajzerco – kruh je živilo, ki ga, odkar traja izziv, precej pogrešam.


martina

 

1 teden, 10 evrov | Dan 4 – “A res tako malo ješ?”

Odkar izvajam svoj izziv, v katerem poskušam za 10 evrov jesti sedem dni, mi je že veliko ljudi zastavilo vprašanje: “A res tako malo ješ?”

Odgovor je: JA, res tako malo jem. AMPAK tekom svojega izziva sem spoznala nekaj zanimivega o svojih siceršnjih prehranjevalnih navadah. Spoznala sem, da sem včasih pojedla preveč, saj sem jedla tudi takrat, ko nisem bila lačna.

V videu govorim tudi o tem, zakaj bom v soboto za en dan prekinila s svojim izzivom in ga potegnila še v ponedeljek.

Kaj sem danes pojedla?

zajtrk: ovseni kosmiči s koščki jabolka

kosilo: domače testenine z bučko, popečeno na olju in česnu

večerja: /

Recept za domače testenine bom objavila po koncu izziva. 


1 teden, 10 evrov | Dan 3 – domače njom njom testenine

Za mano je že tretji dan Zero Waste izziva – na polovici smo že! Uživam v okusnih obrokih in jem toliko, kot moje telo potrebuje.

zajtrk / malica: narezana domača tortilja, narezana četrtina svežega paradižnika, popečena polovica bučke in polovica jajčevca

kosilo: domače testenine z jajčevcem, popečenim na česnu

večerja: na koščke narezana polovica jabolka

martina

1 teden, 10 evrov | Dan 1

Danes je bil prvi dan mojega izziva, v katerem poskušam dokazati, da se da brez oziroma z minimalno embalažo živeti za 10 evrov na teden. Izziva sem se lotila, ker pogosto slišim, da je življenje brez odpadkov predrago, da bi lahko tako živel vsak.

Začetek je obetaven. Jedla sem tri okusne obroke (večerja je bila bolj skromna, ker res nisem bila lačna), za žejo sem pila vodo iz steklenega vrča, v katero sem narezala pol limone. Limona dolgo ne izgubi okusa, tako da jo lahko z vodo prelijemo večkrat.

zajtrk: skodelica ovsenih kosmičev s polovičko banane

kosilo: trije manjši krompirji, na tanko narezani in posoljeni, dve jušni žlici zmečkanega avokada

večerja: pol korenčka, dve čajni žlički zmečkanega avokada, vse skupaj posoljeno

Kako so izgledali moji trije obroki in še več o vtisih prvega dne si preberite v spodnjem videu 🙂

Je 10€ dovolj za en teden Zero Waste obrokov?

Morda se spomnite, da sem svojo življenjsko pot brez odpadkov začela ravno z izzivom. No, od tega je minilo že malo več kot devet mesecev in mislim, da je čas, da se ponovno izzovem.

Najpogostejši predsodek, s katerim se srečujem, ko o okolju prijaznem življenju govorim z drugimi, je, da je življenje brez odpadkov predrago. Da se ne da. Pa se res ne da?

Po nekaterih podatkih naj bi povprečno slovensko gospodinjstvo, ki ima 2,6 člana, lani za hrano porabilo okrog 2600 evrov. To je, če malce preračunamo, malo več kot 19 evrov na osebo na teden.

Iskreno verjamem, da lahko za toliko denarja jemo tudi, če se aktivno trudimo, da s svojo prehrano ne ustvarjamo odpadkov. Ker pa je to izziv in ker sem trmasta, sem se odločila, da bom ta znesek še nekoliko zmanjšala.

Tako se izzivam, da bom naslednji teden preživela samo z 10 evri za hrano.

S tem pa ne mislim, da bom en teden stradala. Izzivam se, da bom en teden jedla tri obroke na dan, tri obroke, ki mi bodo všeč, pri tem pa ne bom za hrano zapravila več kot 10 evrov.

Po eni strani se izziva res veselim, po drugi pa me je nekoliko strah, da se bom kje zakalkulirala in vseeno kdaj ostala lačna. Vseeno namreč vem, da bo potrebnega nekaj računanja, da ne bom vseh 10 evrov pojedla v enem obroku 🙂

Vsak dan sproti bom beležila svoje izkušnje, zapisala kak recept, poskusila kaj zanimivega. O vsem pa vas bom sproti obveščala – morda v video, morda pa v pisni obliki. Bi se mi morda kdo pridružil?

Kako kupovati brez odpadkov | Kje, hudiča, so stvari brez embalaže?

Dobro jutro!

Najpogostejši nasvet, ki ga Zero Wasterji dajemo tistim, ki želite stopiti na pot brez odpadkov, je: »Ne kupujte pakiranih stvari.« »In kje, hudiča, naj najdem stvari brez embalaže?« je najpogostejši odgovor.

Priznam, to sem se spraševala tudi sama. Ko sem na začetku svojega Zero Waste izziva odšla v trgovino, me je bilo kar groza.

Tega jaz ne zmorem. Kje naj dobim stvari brez embalaže? Se jih sploh da dobiti po normalnih cenah?

Minilo je že več kot pol leta in mislim, da sva s fantom razvila kar dober sistem za nakupovanje. Po mnogo poskusih in napakah, seveda.

Sadje in zelenjavo kupujeva v vseh trgovinah in na tržnici, pri tem pa paziva, da ima večina slovensko poreklo. V trgovini artikle stehtava brez vrečke, nato pa vse naloživa v eno vrečko. Nalepke, ki se jim žal pri nakupovanju še ne moremo izogniti, nalepiva kar na vrečko. Paziva le, da se izogibava ekspres blagajnam, saj lahko zaradi teže vrečke pride do zapletov. Če imava veliko sadja oziroma zelenjave, pa raje ne hodiva v Hofer ali Lidl, saj se tam izdelki tehtajo na blagajni in mora prodajalka vse zložiti ven. V Lidlu včasih kupim pistacije, za katere uporabljam lahko vrečko. Nihče si namreč ne želi, da bi bile pistacije raztresene po celem prodajnem pultu 😀 Če naletim na rinfuzo, kakršna je tale iz Maximarketa, in če seveda ne pozabim vrečk, se pa založim 😀

V ljubljanskem Maximarketu si lahko artikle natresemo kar v svojo embalažo.

Prigrizki na Zero Waste način.

“Higienski standardi”

Tudi za kruh imava svojo vrečko. Pazim, da vzamem tisto, ki je ravno oprana. Kruh in podobne izdelke kupujeva v pekarnah, v Hoferju ali v Lidlu, saj v Mercatorju in Sparu zaradi “higienskih standardov” niso preveč navdušeni nad dajanjem artiklov v od doma prinešene vrečke. Saj vem, da niso krivi zaposleni, pa vseeno. Ko artikel enkrat zapusti roke prodajalca, zakaj koga briga, v kakšni vrečki ga jaz odnesem iz trgovine? Tudi, če ni bila oprana že dve leti in od nje kaplja – jaz sem jo prinesla, torej prevzemam odgovornost.

Vrečke za Zero Waste nakupovanje.

Včasih kupiva tudi testenine, riž, moko … Teh stvari se pri nas žal ne da dobiti brez embalaže, vsaj ne brez papirnate, zato poskrbiva, da vzameva takšno namesto plastične in da kupiva čim večjo količino naenkrat – na primer kilogram testenin namesto dvakrat pol kilograma in podobno. Z veseljem bi kupovala testenine brez embalaže, a bi se morala ponje odpeljati z avtom, kar pa je daleč od okolju prijazne rešitve. Želim si, da bi bili tovrstni problemi rešljivi enostavno s tem, da ne bi kupovali stvari v embalaži, a v nekaterih primerih moramo pač pretehtati in izbrati manjše zlo. Sicer pa pripravljam na področju skupinskega nakupovanja en projekt. Če vas zanima, spremljajte stran Manj smeti – Manj skrbi na Facebooku.

Samo koruzni kosmiči

Edina stvar, ki je nikakor ne najdem brez embalaže (in to me TAKO jezi!) so koruzni kosmiči. Obožujem jih, a jih nisem jedla že od lani. Poskusila sem izdelati svoje, a se je žal končalo z vpitjem in mamo, ki me je nagnala iz kuhinje 😀 Mogoče mi uspe kdaj izboljšati recept, do takrat pa upam na opcijo nakupa brez embalaže.

Ličil načeloma ne uporabljam, tiste kozmetične izdelke, ki jih imam (šampon, milo, zobne tablete, šminka) pa sem kupila v Lushu. Tam jih lahko dobim brez embalaže ali v plastični embalaži, ki jo lahko vrnem. Karitejevo maslo sem kupila v Sanolaborju. Sicer ima plastično embalažo (v kovinski ga lokalno nisem mogla dobiti), a ga imam že od lani in mi ga je ostalo še ogroooomno, škatlico pa bom ponovno uporabila. Za kak drug kozmetični pripravek, za shranjevanje gumbov, za … ne vem še 🙂

Karkoli drugega potrebujem, kupim iz druge roke v kateri od zasavskih secondhand trgovin ali preko spleta. Tako sem kupila že celo goro oblačil, nalivnik, kotalke …

Nakupi iz druge roke so najbolj Zero Waste.

Mimogrede, pridete v soboto, 1. aprila na Menjalni krog? 🙂 Imeli bomo izmenjavo sadik, semen in vsega ostalega, na otroški delavnici pa bomo izdelovali prav posebne možiclje, ki jim iz glave raste trava 🙂

Martina

Kovinske slamice

Dobro jutro!

Danes malo obujam spomine na otroške dni. Spominjam se, kako sem s starši včasih na dopustu sedela v lokalu ob morju, kaj sta onadva pila, ne vem, jaz pa sem vedno hotela imeti jagodni gosti sok s smetano. In vedno, vedno, sem težila tudi za slamico.

Ne vem, kaj me je na teh koščkih plastike tako pritegnilo. In me pravzaprav še. Ampak, kakorkoli že pogledaš, je to še vedno odpadna plastika. Ker so mi slamice tako všeč, sem si raje naročila kovinske.

Kovinske slamice    Kovinske slamice

Kovinske slam’ce so zakon! Najbolj me je bilo strah ostrega roba in tega, da zaradi ozkosti ne bi mogla z njimi piti, recimo, smoothieja. No, oba strahova sta se že v prvih petih minutah uporabe izkazala za čisto brezvezna.

Če želite ohraniti svojo otroško ljubezen do slamic, predlagam, da investirate v kovinske. Moje so sicer s Kitajske, prišle pa so pakirane v plastiko, kar ni najboljše z ekološkega vidika, vendar me malce tolaži dejstvo, da je bil to enkraten nakup, ki mi ga ne bo treba ponoviti nikoli več (če le kakšne slamice ne izgubim).

P.S.: V kozarcu pa je smoothie iz jagod, ki so ostale od izdelovanja tortice prejšnji dan, in kokosove kreme.

Martina

Rojstnodnevna tortica brez odpadkov

Dober večer! Dobrodošli na moji novi strani, www.manjsmetimanjskrbi.si. Stran je, kot vidite, precej podobna prejšnji, vendar je še veliko, veliko boljša. Ne bom na dolgo in široko razglabljala, poglejte si jo in se prepričajte sami 🙂

Včeraj je imel moj dragi rojstni dan in čeprav sva se dogovorila, da si daril ne podarjava – ni nama všeč plastična embalaža, ki pride z večino daril, poleg tega pa itak nimava idej, kaj bi si podarila – sem se vseeno odločila, da ga presenetim z doma narejeno Zero Waste tortico.

Ker je on vegetarijanec, jaz pa veganka, tudi torta temu ustreza. (Sem naredila vegansko, da mu je bom lahko malo pojedla, kaj pa).

Izdelava je bila zelo enostavna in mi je vzela vsega skupaj samo kakšno urco. Biskvit sem spekla kar v mikrovalovki, da je bilo hitreje.

Biskvit

Moka, voda, fruktozni sladkor, kakav, olje. Vse sem pomerila kar »na uč«, toliko, da je nastalo testo, ki ni bilo ne pregosto, ne preredko. Z žlico sem ga prestavila v naoljeno posodo in za 3 minute v mikrovalovko v nizki okrogli posodici. Postopek sem ponovila dvakrat.

Krema

Kokosova krema, voda, kakav, fruktozni sladkor, banana. Kokosova krema je iz Spara, v koncentrirani obliki, redči se z vodo. Ponovno previdno, da ne bo zmes preveč tekoča.

Od tu naprej je precej enostavno. Biskvit sem zbezala iz posodice, ga dala na krožnik, namazala s kremo, pokrila z drugim, namazala s kremo in posula z zvezdicami. Plastična embalaža je bila samo pri zvezdicah, ki jih je pred 100 leti kupila mami.

Vse najboljše!

 

Zero Waste darila – stvari

Ni treba, da pri obdarovanju proizvajamo odpadke.

Kako za praznike brez odpadkov obdariti najbližje.

Tole bo serija objav o tem, kako brez odpadkov in na okolju prijazen način obdarovati najbližje. Na tak način sem se letošnjega obdarovanja lotila tudi sama. In nič skrbet, Zero Waste darila niso takšen finančni zalogaj, kot bi si morda kdo mislil.

Prva objava iz serije, ki je pred vami, bo govorila o stvareh, ki jih lahko podarjamo brez odpadkov. Zero Waste filozofija sicer bolj kot podarjanje stvari podpira podarjanje izkušenj in časa, vendar vseeno obstaja način, kako lahko nekoga obdarimo s predmetom iz »fizične« sfere.

Pripomočki za Zero Waste

Seveda, če obdarovanca takšne stvari zanimajo – lahko podarimo stekleničko za vodo ali lonček za kavo za večkratno uporabo, posodico za malico … Lahko pa z lepo vrečko za večkratno uporabo nadomestimo darilni papir, ki bi sicer romal direktno v smeti. To sem letos tudi storila pri nekaj obdarovancih in vsem je bila ideja všeč.

Ročna dela

Lepo je, če darilo pride iz srca, še lepše pa je, če je izdelano samo za nas. Tu velja malce previdnosti – ne ceni vsakdo ročnih del. Če izdelujemo (in jaz med prazniki na veliko izdelujem 😀 ), poskrbimo, da bodo izdelki v skladu z željami naših obdarovancev. Primer: za prijateljico/prijatelja, ki vedno stoka, kako ima suhe ustnice, kozarček doma izdelanega balzama za ustnice. Lepo je tudi, če z nakupi ročnih del podpremo lokalne ustvarjalce – seveda spet v primeru, da vemo, da si obdarovanec nečesa želi.

Hrana

Naj bo nekaj posebnega: maslo z dodanimi začimbami, piškoti, bolj »umetniške« vrste kruha … Ki jih dostavimo v dekorirani vrečki za večkratno uporabo ali v steklenem kozarcu ali pa jih zavijemo v papir. Če pečemo sami, posegamo po sestavinah, ki niso pakirane v plastiki, lahko pa seveda obiščemo tudi specializirane prodajalne.

Ostalo

Včasih pač želja obdarovancev ne moremo zadovoljiti z darili iz zgornjih dveh kategorij. Morda si kdo želi točno določene knjige ali kakšnega drugega specifičnega izdelka, ki ga ne moremo narediti sami – v tem primeru posežemo po opcijah iz druge roke. Presenečena sem bila nad dejstvom, koliko fizičnih »secondhand« trgovin imamo v Sloveniji. Raziščimo te, če pa nam primanjkuje časa, pogledamo na spletne strani bolha.com, podarimo.si ali katero od številnih Facebook skupin, kjer ljudje prodajajo rabljene stvari, ki jih ne potrebujejo več. Tu je potrebno seveda popaziti na ohranjenost predmeta, ki ga kupujemo, da ga bo obdarovanec dobil v kar najlepšem možnem stanju.
V naslednji objavi bom pisala o storitvah, ki jih lahko podarimo namesto predmetov.

Pa veselo nakupovanje!

P. S. : Še vedno si lahko na Facebooku snamete katero od petih voščilnic (lahko tudi kar vse!!), ki sem jih pripravila samo za vas. Letos svojim najdražjim lepe praznike zaželite brez odpadkov.