Zero waste in darila | Kako se izogniti neželenim darilom

zavrniti darila 1

November je tu in končno lahko začnem govoriti o božično-novoletnih praznikih 😃

Odkar pomnim, praznike ob zaključku decembra enačimo z darili. Pod jelko nas kar trikrat v mesecu čakajo stvari, s katerimi se obdarujemo v imenu “dobrih mož”. Na žalost vsi daril ne izbirajo z obdarovancem v mislih in tako nas v novo leto pogosto pospremijo reči, ki jih nočemo, še manj pa potrebujemo.

S fantom si ob praznikih, rojstnih dnevih in obletnicah načeloma ne podarjava več stvari, razen, če veva, da drugi nekaj potrebuje. Namesto tega raje denar dava na kup in greva na izlet, v kino ali na dobro večerjo.

Na žalost veliko ljudi ne razmišlja na ta način. Darila (čeprav brezvezna) si dajemo, ker je to v navadi, ker se tako “spodobi” in takšne navade je težko spremeniti. Ampak s prijaznostjo in vztrajnostjo lahko v vsakršni situaciji dosežeš marsikaj.

Razmišljaj vnaprej.

Najlažje darila zavrneš, če preden se nesojeni obdarovalec sploh odpravi v trgovino. Dobro je, da to storiš čimprej. Če vabiš na dogodek, kjer so darila “pričakovana”, na primer na rojstni dan, že v vabilu prijazno povej, naj s seboj prinesejo samo dobro voljo (kliše, vem). Če ljudje vztrajajo, da bi radi prinesli darilo, jih lahko prosiš, naj ti podarijo nekaj, kar resnično potrebuješ.

Ko darilo že pride …

Malo bolj “tricky” situacija so vabila na obisk, kavico ali podobno, ko ne veš, ali je povabljeni imel namen prinesti kakšno drobno pozornost ali ne. V tem primeru jaz ne bi rekla ničesar, bi pa darilo prijazno zavrnila. Poudarek na prijazno, brez razglabljanja in dramatiziranja. “Hvala, ampak ne potrebujem,” bi moralo zadostovati. Če vprašajo zakaj, pa pač pojasniš, kakšni razlogi stojijo za tem.

Slaba vest?

Verjamem, da ti ni prijetno zavrniti darila. Najbrž nikomur ni, sploh tistim, ki tega še niso navajeni. Vendar je slaba vest odveč. Ljudje, ki te imajo radi in so ti blizu, verjetno vedo, da poskušaš živeti brez odpadkov. Najbrž bodo razumeli, da njihovo darilo ni v skladu s tvojimi načeli. Vegan verjetno ne bi iz slabe vesti sprejel krače pršuta, kanje? Gre za isti princip. Če odreagirajo negativno, kljub tvoji prijaznosti, to pač veliko pove o njih in pomojem se zaradi takšnih ljudi ni treba sekirat. Darilo je vendar namenjeno temu, da te osreči.

Prijaznost je ključnega pomena.

Tako, kot bodo morali tvoji bližnji biti razumevajoči, bodi tudi ti. Če z zero waste življenjem šele začenjaš, se lahko zgodi, da bo kdo na to enostavno pozabil. Najbrž se tudi tebi še kdaj zgodi (meni se!), kako se ne bi drugim. Poskusi ne odreagirati z jezo, ampak s prijazno besedo. Ta bo veliko bolj zalegla kot prepir, vsaj na dolgi rok.

Previdno izbiraj svoje bitke. V nekaterih situacijah darilo lahko zavrneš, v drugih pa pač ne. Če se ti tisti trenutek zavrnitev ne zdi primerna, darilo sprejmi. Kasneje ga lahko odneseš v trgovino iz druge roke, ga podariš naprej (ampak ne isti osebi!) ali, če je bil zraven račun, ga preprosto neseš nazaj v trgovino. Pomembno pa je, da pri svojih odločitvah vztrajaš in o njih govoriš.

Toliko o obdarovanju s strani obdarovanca. Če si ti na strani obdarovalca, si lahko tule in tule prebereš, kakšna so zero waste darila. Lahko pa ti dve objavi deliš s svojimi bližnjimi in morda bodo darila, ki te bodo čakala pod jelko, letos bolj okolju prijazna. 😉

Kako pa se obdarujete vi in vaši bližnji?

Ste umrlim prižgali svečko? | Kako se ljubljenih spominjati brez odpadkov

Svečka

Današnja objava je malo krajša, ker je bilo te dni o tem napisanega že ogromno. Pa tudi zato, ker je ura pol dveh zjutraj in imam že komaj odprte oči. Resno se mi zdi, da moj urnik pisanja potrebuje resen premislek in spremembe, saj ima nočno pisanje za posledico samo podočnjake, srce, ki razbija zaradi kave in besede, ki ne tečejo, kot bi morale.

Spomin na preminule ali … ?

Kako se spominjate ljubljenih, ki jih ni več med nami? Se o njih pogovarjate, gledate njihove fotografije, si pripovedujete zgodbe ali se enkrat letno odpravite na pokopališče, kjer prižgete tono nagrobnih sveč?

Če spadate med veliko večino Slovencev, počnete prav slednje. Slovenci namreč letno pokojnim ljubljenim prižgemo neverjetnih 23 milijonov nagrobnih sveč, ki se pretopijo v 4500 ton odpadkov. Je to res potrebno? Je potrebno, da zastrupljamo planet z izgovorom, da se tako spominjamo umrlih?

Včasih imam občutek, da se okrog prvega novembra začne tekmovanje, kdo bo na »svoje« grobove prinesel največ sveč. Le z zmago na tem tekmovanju lahko sebi (in mogoče sosedom?) dokažemo, da smo imeli umrle res radi.

Pa se ne da drugače? Seveda se da.

„Pomagajmo tistim, ki še živijo, če nismo mogli vsem, ki se jih te dni spominjamo.‟

Zgornji stavek je slogan akcije Manj svečk za manj grobov. Pobudo za akcijo je pred nekaj leti dal Primož Jelševar in od tedaj se akciji pridružuje čedalje več slovenskih občin.

Vsak dan med 29. oktobrom in 1. novembrom na pokopališčih v sodelujočih občinah obiskovalce čakajo prostovoljci, ki sprejemajo prostovoljne prispevke. Vsak darovalec za svoj prispevek prejme tudi zastavico sočutja, ki jo lahko pusti na grobu bližnjega.

Zelo sem ponosna na svojega sokrajana, ki se je odločil, da bo dan spomina na mrtve izkoristil za to, da bo poskusil pomagati tistim, ki še živijo. Prostovoljne prispevke (v zadnjih osmih letih so skupaj zbrali okrog 160 tisočakov) namreč vsako leto v vsaki občini namenijo za pomoč tistim, ki jo potrebujejo. V Zagorju, od koder prihajam, bodo letos z zbranim denarjem kupili poseben stol za prenašanje ponesrečencev, ki zaradi svoje poškodbe ne morejo hoditi. Če bo kaj denarja ostalo, ga bodo porabili za nakup SMS gumbov, ki bolnim in ostarelim omogočajo samodejni klic na pomoč v primeru nezgode.

Meni se zdijo zastavice odlična ideja, saj so poleg dobrodelne note tudi bolj ekološke od nagrobnih sveč. Izdelane so namreč zgolj iz lesene palčke, koščka papirja in malce lepila. Nobene plastike, ki bi okolju po uporabi škodila še stoletja.

Če ti zastavice iz kakršnegakoli razloga res niso všeč ali pa tvoja občina (še) ne sodeluje v akciji, lahko ljubljenim na grob odneseš tudi nekaj svežega cvetja ali okrasek iz slanega testa, ki ste ga ustvarili skupaj z otroci, ali pa v spomin na pokojnega doma v lonček posadiš rastlinico.

Mojih pet centov na to temo. Kaj pa ti meniš o tem?

THE TRUE COST | Kakšna je prava cena poceni mode?

Ko sem pred desetimi leti odprla svojo garderobno omaro, me je tam pričakala povsem drugačna slika kot danes. Takrat sem se s sošolkami najmanj enkrat mesečno odpravila v Ljubljano, kjer sem v BTC-ju puščala pol svoje štipendije, približno ob istem času pa je v naše konce prišla trgovina Kik, ki je mojo že tako tanko denarnico še dodatno lupila skoraj vsak dan. Pod pretvezo cenovne ugodnosti, seveda.

Kaj je moda?

Marsikdo gleda na modo kot na nekaj vseprisotnega in univerzalnega, nekaj, o čemer se pač ne sprašujemo. Pač obstaja – tako kot na primer gravitacija. V resnici je moda vse prej kot kakšna dogma, čeprav njeni ustvarjalci seveda želijo, da jo dojemamo kot tako in počnemo tisto, kar »moramo« – kupujemo in jim ustvarjamo dobiček.

Moda se je v zadnjih letih spremenila skoraj do neprepoznavnosti. Včasih so na leto »izšle« štiri kolekcije – ena za vsak letni čas. Danes pa v želji po čimvečjem dobičku modna industrija lansira preko 50 kolekcij letno – »moda« se tako menja enkrat tedensko in, če ta teden nosiš majčko, ki je bila »moderna« prejšnji teden, si zastarel, čuden in nasploh nekul.

Kdo pa določa, kaj je moderno in kaj ni? Za to je zadolžena modna industrija, ki s ciljem maksimizacije dobička modo določa po principu: če so danes moderne visoke pete, bodo jutri moderne nizke pete. Zakaj? Da danes tečemo v trgovino po visoke pete, ki bodo jutri že tako iz mode, da si jih ne bomo drznili obuti, ampak bomo raje tekli v trgovino po nizke pete. In tako dalje in tako naprej.

Film The True Cost

Dokumentarni film The True Cost razkriva ozadje hitre mode, natančneje tovarn, imenovanih »sweatshops«, in delavcev, ki delajo v njih. Ena izmed držav, kjer se te tovarne nahajajo, je Bangladeš. Mnogi delavci tam zaslužijo manj kot tri dolarje na dan. Shima Akhter, vodja sindikata in delavka v tovarni, je ob začetku svoje »kariere« pri 12 letih zaslužila 10 dolarjev na mesec. Ko je z drugimi delavci zahtevala boljše pogoje dela, so jih brutalno pretepli s palicami, škarjami, »z našimi glavami so tolkli ob steno«. Še huje je bilo v Kambodži, kjer so uporniške delavce enostavno postrelili.

Tudi strukturno so tovarne izredno nevarni kraji. Ker v želji po zmanjševanju stroškov vodstvo ne skrbi za osnovne varnostne pogoje, prihaja do požarov in do tega, da se tovarne rušijo (v takšnem zrušenju je v Bangladešu leta 2013 umrlo preko 1000 ljudi). Ob požarih in ostalih katastrofah delavci tovarn ne morejo zapustiti, niti skozi okna – na teh so nameščene mreže, da delavci zaradi grozovitih pogojev ne bi poskakali v smrt.

Proizvodni proces poceni oblačil zastruplja ljudi in okolje. Začne se že pri gensko spremenjenem bombažu, ki povzroča bolezni pri kmetih, ki ga pridelujejo. Nadaljuje se z bombažnim tekstilom, ki ga obdelujejo s strupenimi barvili in kemikalijami. Ostanki bombaža se nalagajo na odlagališčih, kjer dež kemikalije izpira v tla in v vodo. Naša oblačila šivajo premalo plačani delavci, ki živijo in delajo v nečloveških pogojih in so pogosto še otroci.

Vse to, da lahko skoraj vsak dan oblečemo novo majčko in da jo, ko se pojavi najmanjša luknjica, brez pomisleka vržemo v smeti. S ponosom pripovedujemo o vseh poceni oblačilih, ki smo jih danes prinesli iz trgovine, ob tem pa ne pomislimo, kaj je razlog, da so ta oblačila tako poceni.

Zgodbe črnega petka

Še bolj se naše obsedenosti z nakupovanjem zavemo, če poslušamo zgodbe »črnega petka«.

Črni petek je v ZDA dan za dnevom zahvalnosti. Od leta 1952 se smatra za začetek nakupovalne sezone pred božičem in večina večjih prodajalcev ta dan trgovine odpre zelo zgodaj ali celo ponoči. Cene artiklov so na črni petek precej nižje kot običajno.

– vir: Wikipedia

Prebrala sem veliko zgodb s tega dne, ki jih na socialnih omrežjih objavljajo prodajalci, ki so jim bili priča. Kaj naj rečem … Ena je hujša od druge. Ljudje se stepejo zaradi toasterjev, sredi takih pretepov se znajdejo celo dojenčki, ljudje izkoriščajo majhne otroke, da v vsesplošni paniki kradejo artikle. Z vami pa bi rada delila najhujšo zgodbo, ki sem jo našla na spletni strani Buzzfeed:

»Pred nekaj leti, ob začetku razprodaj, se je v trgovino vsul kup ljudi, ki so želeli priti do svojih stvari. Neko žensko so podrli in svinčnik se ji je zapičil naravnost v vrat. Na srečo je zgrešil veno. Nihče ji ni poskušal pomagati, samo stopali so čeznjo, da bi prišli do stvari.

Sodelavec, ki je videl, kaj se je zgodilo, je moral stati nad njo, da je ne bi poteptali. Ko so prišli reševalci, so morali ljudi dobesedno odrivati s poti, saj se nihče ni hotel premakniti.«

Morda se problemi, kot so poteptani nakupovalci in porušene tovarne v Bangladešu, zdijo oddaljeni. Morda se sami sebi zdimo nemočni. Ampak čas je, da sprejmemo temeljno resnico potrošništva: če ni povpraševanja, ni ponudbe. In kot potrošniki nismo nemočni. Vsakič, ko odpremo denarnico, z njo volimo. Ustvarjamo povpraševanje po hitri modi ali pa po trajnostni modi. Odločitev je naša. Če premaknemo povpraševanje v bolj trajnostno smer, nam bo ponudba gotovo sledila.

Kaj lahko torej storite, da se oblečete bolj okolju prijazno?

1. Oblačila ponosite do konca. 

Kar 95 odstotkov oblačil, ki jih zavržemo, je mogoče reciklirati ali popraviti. Večina kosov, ki na letni ravni pristanejo v smeteh, je še uporabna – odvrgli smo jih zgolj zato, ker smo se jih naveličali. Oblačila, ki jih kupite, ponosite do konca, če pa vam niso več prav ali ne ustrezajo več vašemu stilu, jih podarite prijateljem, sorodnikom ali odnesite v trgovino z oblačili iz druge roke.

2. Popravite.

Če še malce ostanemo pri zgornji trditvi, se vam je že kdaj zgodilo, da ste na najljubši srajci opazili drobceno luknjo in jo brez pomisleka vrgli v smeti? Upam si trditi, da lahko, tudi če niste še nikoli držali v roki šivanke, popravite večino napak, ki se z redno uporabo pojavijo na oblačilih. To so odpadli gumbi, drobne luknjice in šivi, ki so popustili. Na tej strani najdete kar nekaj napotkov za poživitev starih čevljev, za popravilo strganih hlač in podobno. Ne bojte se vsaj poskusiti. Če vam ne uspe, lahko za pomoč prosite koga bolj izkušenega ali (le v skrajnem primeru) kos vendarle odvržete.

3. Kupujte iz druge roke. 

Preko spleta ali v fizičnih prodajalnah. Predsodki glede kupovanja iz druge roke so odveč. Takšna oblačila so seveda mnogo cenejša, iz njih pa so se v večjem delu že izprale kemikalije, s katerimi so jih obdelali v tovarnah. Če vas skrbi, da bi vas na cesti v »njenem« puloverju opazila soseda, le pomislite, koliko enakih kosov oblačil prodajo večji ponudniki hitre mode, kot so H&M, Zara in podobni.

4. Kupujte trajnostno. 

Na tržišču obstaja veliko znamk, ki izdelujejo oblačila iz organskih materialov, delavci pa so za svoje delo tudi pošteno plačani. Kose, ki jih ne morete oziroma nočete kupovati iz druge roke (v mojem primeru je to gotovo spodnje perilo), kupujte od trajnostnih proizvajalcev.

5. Zavrnite vrečko.

Razumljivo je, da si kosov iz trgovin, ki prodajajo oblačila iz trajnostnih materialov, ne moremo privoščiti prav vsi. Če se po kak kos že odpravite v »navadno« trgovino, naredite vsaj minimum – na internetu si poglejte, katere trgovine so najhujši onesnaževalci in se jim izognite, poskrbite, da pakiranje kupljenih oblačil ne vsebuje plastike (primer so nogavice, ki včasih visijo na majcenih plastičnih obešalnikih), zavrnite vrečko, če vam jo ponudijo in, kot pravi 1. točka, kupljeno tudi izrabite do konca.

Boste poskusili?

Do prihodnjič.

Moj svet, čist planet | Pogovor z Mojco Bernik

Če je prejšnja vroča poletna nedelja prinesla Silvio in pogovor o menstrualnih izdelkih za večkratno uporabo, sem se to vročo poletno nedeljo pogovarjala z Mojco o tem, kako začeti živeti brez odpadkov in o tem, kaj bo ponujala v svoji trgovinici, imenovani Moj svet, čist planet.

Moj svet, čist planet

Odpiraš trgovino z izdelki brez embalaže (Moj svet, čist planet). Kaj boš ponujala?

Odpiram trgovino z rabljenimi oblačili za odrasle. Zraven bom ponujala izdelke, ki pripomorejo k čistejšemu okolju in so trajnostni. Imela bom trgovino brez plastike, nekaj embalaže bo, vendar bo ta kartonasta, steklena in jeklena. Trgovina bo podpirala Zero Waste slog življenja.

Kakšne so po tvojem prednosti trgovine brez embalaže pred navadno trgovino, kot je Spar, Mercator … ?

V prvi vrsti vsekakor ta, da ne delamo smeti 😊. Ko kupujemo v navadnih trgovinah, kupimo poleg izdelka tudi embalažo. Sedaj je ne vidim več kot embalažo, ampak v prvi vrsti kot smet, ki jo je potrebno potem tudi odnesti iz stanovanja.

V trgovini brez embalaže kupiš tisto, kar potrebuješ, ne kupuješ popustov in barve embalaže, ki te pritegne. Dobiš selektivni vid, kjer vidiš samo izdelke, ki so brez pakiranja in tako kupiš res najosnovnejše. Ne kupuješ več izdelkov samo zato, ker so znižani, ne kupuješ vnaprej in vsak nakup dobro premisliš.

Na kakšne ovire si naletela oziroma najpogosteje naletiš pri odpiranju trgovine?

Ko sem se odločila, da bom odprla trgovino brez odpadkov, sem izhajala iz sebe. Iz tega, kaj iščem v okolici Nove Gorice in tega ne dobim. Trgovke v bližini mojega bloka in gospe iz bližnje trgovinice s sadjem in zelenjavo so se že navadile, da hodim po nakupih s svojimi vrečkami in steklenimi. Težava je nastala pri kupovanju pripomočkov za dom brez odpadkov, kot je toaletni papir, ki ni ovit v plastiko, pa bambusove zobne ščetke, jekleničke in menstrualne skodelice. Vem, vse to se dobi na internetu… vendar pride zraven poštnega paketa tudi veliko embalaže.

Imela sem idejo, da bi v svoji trgovini Moj svet, čist planet ponujala hrano v takoimenovanih rinfuzah. Imela bi tudi delikatesno ponudbo mlečnih izdelkov, vendar je naš HACCAP sistem zelo strog. V primeru odprtih produktov še toliko bolj. Želja ni usahnila, vendar bo morala še dozoreti do naslednje faze.

V trgovini Moj svet, čist planet bom poleg pripomočkov, ki so trajnostni, prodajala tudi kozmetične izdelke, ki jih izdelujejo v Lokavcu pri Ajdovščini (blizu mojega rojstnega kraja), mila, hidrolate, eterična olja, kreme itd, ki niso v plastični embalaži ter čistila v točilni postaji (taki kot v Vrhniki v Depoju). Za tiste, ki si sami naredijo deodorant, zobno pasto ter še kaj, pa sestavine na rinfuzo.

Ko sem se omejila samo na kozmetične izdelke brez embalaže, je (kot pri hrani) tudi tukaj inšpekcija postavila nekaj opozoril, ki se jih moram držat, saj morajo biti zagotovljeni higienski standardi in vodeni roki trajanja.

Moj svet, čist planet
Moj svet, čist planet | Mojčin hladilnik (skoraj) brez plastike.
Verjetno se tudi sama trudiš živeti brez odpadkov. Kateri je zate pripomoček, brez katerega ne moreš?

Vsak začetek je sprememba in zahteva nekaj volje. Spoznali sva se na dogodku Ne Viola, zeleno!, na delavnici izdelave vrečk iz majic in takrat si mi med pogovorom povedala za nekaj »trikov«, kako si poenostaviti zero waste življenje, takrat sem bila svež začetnik in lahko bi rekla tudi samouk. Predstavila si mi knjigo Dom brez odpadkov, ki je za moje pojme kar biblija »zero-waste-ništva« in mi s tem pomagala odgovoriti na veliko vprašanj. Bea v knjigi razloži vse osnove in predvsem ozavesti, kako lahko en sam naredi spremembo.

Tako kot Bea v knjigi govori, da se svoji najljubši kremi za obraz ni odrekla, sem tudi sama iskala način, kako opravičim embalažo izdelka, ki mi je zelo všeč. Tako še naprej kupujem svojo najljubšo kremo v embalaži, ki je steklena, ko končam lonček, pa vanj dam doma narejen deodorant ali zobno pasto ter ga podarim prijateljicam.

Kakšen je odziv, ko družinskim članom ali prijateljem predlagaš kakšno zero waste rešitev?

Sem oseba, ki svojega mnenja ne vsiljujem. Vsak ima svoje odločitve. Opazila sem, da se ljudje, ko jim povem za svoj način življenja, začnejo takoj izgovarjati in opravičevati, koliko in kaj ločujejo. Oseb ne obsojam, vsak naj se potrudi po svojih močeh, korak za korakom. Mogoče je knjiga Dom brez odpadkov toliko bolj realna, ker je tudi pisateljica delala iste napake kot jih dela sedaj večina. Važno je, da se enkrat začne.

Opazila sem, da smo največkrat ženske tiste, ki v družini začnejo zero waste življenski slog, vendar mora vsa družina prispevati k temu, da se v dom ne nosi smeti. In za to je potrebna volja. Zero waste življenski slog ni za ljudi, ki se jim ne da.

Kaj bi svetovala nekomu, ki šele začenja živeti brez odpadkov?

Svetovala bi, da se poveže s podobno mislečimi ljudmi, ker je vsak začetek težak. Imamo veliko možnosti; skupine na fb-ju, posnetki na youtubu, sledenje blogu, kot je Manj smeti – Manj skrbi … Naj si prebere »biblijo« in naj vztraja, ker je vredno.

Danes neseš v trgovino s seboj vrečko, drugič zamenjaš plastenko vode s stekleno ali jekleničko, potem kupiš hrano brez embalaže, naslednjič namesto tekočega šampona tistega v trdem stanju … postopoma in korak za korakom.

Kot je rekel Dalai Lama: Če misliš, da si premajhen, da bi povzročil spremembo, poskusi spati v sobi s komarjem.

Hvala, Martina, za vprašanja in se vidimo na otvoritvi.


(Seveda bom datum otvoritve napovedala tudi na www.manjsmetimanjskrbi.si oziroma na FB strani Manj smeti – Manj skrbi, tako da spremljajte 😊)

1 teden, 10 evrov | Dan 7 – Konec jeeee!

Ahhhh, kako dober občutek je, ko se ti končno sprostijo vse obveznosti in se lahko posvetiš svoji najljubši dejavnosti – bloganju 🙂

Dan 7

Moj Zero Waste izziv je končan. Še sem živa, čeprav so me nekateri vztrajno prepričevali, da se s tako prehrano preživet ne da 🙂

Zadnji dan izziva sem pojedla:

zajtrk: kajzerca z narezano in osoljeno kumaro

kosilo: “ceuga hudiča” pečene zelenjave (krompir, pol jajčevca, korenje, čebula)

večerja: narezana banana in jabolko

malica: smoothie iz banane, vode in ovsenih kosmičev, ki so ostali od večerje prejšnjega dne


Tokrat sem kamero pustila ugasnjeno, saj sem se pripravljala za izpit in nisem imela časa, da bi video zmontirala, kot je treba. Sem pa naredila fotko vsakega obroka, tako da … 🙂

Dan 7: zajtrk

Dan 7: večerja

Dan 7: kosilo

Dan 7: malica

(ja, čebula se mi je malo zažgala, ampak je bila zato prav fajn hrustljava 😀 )

Čeprav se je izziv končal, mislim, da se lahko iz njega še nekaj naučimo. Zato na temo tega pripravljam še nekaj objav. Pričakujete lahko še natančen pregled mojih stroškov, nekaj receptov mojih najljubših jedi in nekaj pametovanja, kaj bi spremenila, če bi se izziva lotila danes, z znanjem in izkušnjami, ki jih imam – ker ja, seveda zdaj vem, da bi lahko kaj storila tudi bolje.

martina

1 teden, 10 evrov | Dan 6

Tokrat objavo in video o 6. dnevu zero waste izziva objavljam z zamikom. Včeraj sem namreč na Manj smeti – Manj skrbi gostila Sabino, s katero sva se pogovarjali o nosečniški modi brez odpadkov. Tako da boste v današnji objavi pravzaprav brali o včerajšnjem dnevu, objava o današnjem dnevu pa sledi danes zvečer ali pa jutri zjutraj.

Upam, da niste zaradi manjkajoče objave v petek mislili, da sem z izzivom predčasno zaključila. Še vedno vztrajam, le da se v petek nisem imela časa posnet, ker smo se pripravljali na poroko v fantovi družini, učila sem se za izpit, pa še nekaj sem se slabo počutila. Tako ali tako tisti dan nisem veliko pojedla – o vsem podrobneje tudi v videu – sem pa naredila fotko enega najboljših kosil ta teden.

Na predzadnji dan mojega zero waste izziva sem pojedla:

zajtrk: kajzerica in sveža kumara

kosilo: cela glava kuhane cvetače in pol popečenega jajčevca

večerja: ovseni kosmiči s četrtino jabolka in eno banano

Najboljši občutek dneva sem doživela že pri zajtrku, ko sem prvič v tem tednu ugriznila v svežo kajzerco – kruh je živilo, ki ga, odkar traja izziv, precej pogrešam.


martina

 

Mami na vrtu | Nosečniška moda brez odpadkov

Po Barbari, s katero sva govorili o življenju brez odpadkov na splošno, bo tokratna nedeljska predstavitev nosečniško obarvana. Pogovarjala sem se namreč s Sabino oziroma z Mami na vrtu, ki trenutno pričakuje drugega otroka. Velikokrat jo najdete (kot pove njeno ime) na vrtu, kjer vrtička z Mojstrom, svojim sinčkom. Govorili sva o zero waste nosečnosti.

Mami na vrtu

Imaš že malčka, pričakuješ pa še enega otroka. Kaj je pri tokratni nosečnosti drugače v smislu varovanja okolja?

Pri prvem otroku nisem še poznala koncepta zero waste oz. »brez odpadkov«, šele kasneje sem se zaradi ekoloških razlogov odločila za uporabo pralnih vložkov. Lotila sem se smeti in opazila, koliko imamo smeti. Predvsem zdaj, ko mislim na otroške plenice, je tega res preveč.  Preveč je tudi kupovanja dodatnih oblačil, kar lahko gladko izpustimo s primernim kombiniranjem oblačil, ki smo jih nosile do sedaj. Namesto tistih krem za kožo ali pa kakavovega masla v manjših pakiranjih, da ne razpoka koža, ko se trebušček veča, sedaj uporabljam karitejevo maslo, ki ga naročim po en kilogram ali kokosovo olje v večjih pakiranjih, kot na primer v steklu.

Eno od področij zero waste življenja, na katerega verjetno ne mislimo pogosto, so nosečniška oblačila, o katerih govoriš tudi v svojem videu. Kako so oblačila, kupljena v običajnih trgovinah, škodljiva za okolje?

Najbolj pomembno je, da uporabimo tisto, kar že imamo. Nosečnost traja krajše obdobje našega življenja. Zakaj bi kupovali posebna oblačila za to? Načeloma imamo majice, leggings pajkice in druge pajkice, ki jih vseeno lahko oblečemo. Res je, da imamo manj izbire, a čemu služi veliko količina novih, nosečniških oblačil? Oblekle jih bomo samo med prvo, morda drugo nosečnostjo, medtem ko jih bomo kasneje dale v omaro. V najboljšem primeru jih bomo prodale, podarile prijateljici. Škodljivo je, da kupujemo oblačila, ki jih morda sploh ne potrebujemo. Če že kupujemo nova nosečniška oblačila, naj bodo takšna, da jih bomo oblekle tudi kasneje. Torej, ni nujno, da so nosečniška, lahko je samo kroj drugačen. Oblekice, tunike, leggings hlače, pajkice so idealne. Lahko jih nosimo med nosečnostjo in pred njo.

Kako si ti prišla do okolju prijaznih nosečniških oblačil? 

V videu si lahko ogledate »nosečniška« oblačila, ki pravzaprav to niso. So oblačila, ki jih nosim že kar nekaj časa. Nosila sem jih pred prvim otrokom, med prvo in drugo nosečnostjo in nosila jih bom tudi kasneje. Bistvo je, da uporabimo, kar imamo.

Kaj svetuješ nosečnici, ki želi svojo nosečnost preživeti čimbolj prijazno do okolja?

Premisli, preden kupuješ nove stvari. Res to potrebuješ, ima mogoče kaj takega ali točno to tvoja prijateljica ali pa imaš doma oziroma si lahko izdelaš kar sama? Kupuj stvari v večjih pakiranjih. Na primer kokosovo olje lahko kupiš v velikih steklenih kozarcih, kozarce pa nato uporabiš ali prineseš na kakšno menjavo.

Ob prvem porodu še nisi poznala pojma zero waste, tako da tvoj prvi ni bil zero waste dojenček. Kaj bo pri drugem drugače?

Tokrat sem se odločila za pralne pleničke. Prav tako si bom sama naredila krpice za brisanje otroške ritke iz stare rjuhe. Namesto hladilnih mazil bom uporabljala kokosovo olje in karitejevo maslo za nego kože. Ne samo, da to dobim v steklenih embalažah, brez embalaže oz. z minimalno embalažo, je to tudi bolje za kožo. Je bolj naravno.

Tako. V videu pa, kot že omenjeno, nekaj nasvetov, kaj nositi med nosečnostjo, da vam bo še vedno udobno in da bo pri tem nastalo čimmanj odpadkov. Za še več nasvetov, kako biti zero waste mama oziroma kako za vrtičkanje navdušiti najmlajše in kako v vrt prinesti čimmanj odpadkov, pa kliknite na www.maminavrtu.si.

martina

1 teden, 10 evrov | Dan 4 – “A res tako malo ješ?”

Odkar izvajam svoj izziv, v katerem poskušam za 10 evrov jesti sedem dni, mi je že veliko ljudi zastavilo vprašanje: “A res tako malo ješ?”

Odgovor je: JA, res tako malo jem. AMPAK tekom svojega izziva sem spoznala nekaj zanimivega o svojih siceršnjih prehranjevalnih navadah. Spoznala sem, da sem včasih pojedla preveč, saj sem jedla tudi takrat, ko nisem bila lačna.

V videu govorim tudi o tem, zakaj bom v soboto za en dan prekinila s svojim izzivom in ga potegnila še v ponedeljek.

Kaj sem danes pojedla?

zajtrk: ovseni kosmiči s koščki jabolka

kosilo: domače testenine z bučko, popečeno na olju in česnu

večerja: /

Recept za domače testenine bom objavila po koncu izziva. 


1 teden, 10 evrov | Dan 3 – domače njom njom testenine

Za mano je že tretji dan Zero Waste izziva – na polovici smo že! Uživam v okusnih obrokih in jem toliko, kot moje telo potrebuje.

zajtrk / malica: narezana domača tortilja, narezana četrtina svežega paradižnika, popečena polovica bučke in polovica jajčevca

kosilo: domače testenine z jajčevcem, popečenim na česnu

večerja: na koščke narezana polovica jabolka


Drugi dan zero waste izziva je baje minil v znamenju stradanja. Tule pa si lahko preberete o četrtem dnevu izziva.

martina

1 teden, 10 evrov | Dan 2 – Ali stradam?!

Tudi drugi dan mojega Zero Waste izziva je minil brez težav. Za kosilo sem se precej najedla, tako da mi do večerje ni bilo.

zajtrk: ovseni kosmiči z banano

kosilotri domače tortilje, pol svežega paradižnika, pol popečenega jajčevca, pol popečene bučke, gora solate

večerja: /

Nekatere skrbi, da sem v prvem dnevu Zero Waste izziva, v katerem en teden (7 dni) jem za 10 evrov, pojedla premalo. Tudi o tem sem nekaj več povedala v videu.


Kakšen je bil moj jedilnik 1. dne izziva, si poglejte tule, tule pa najdete video o tretjem dnevu izziva.

martina