1 teden, 10 evrov | Dan 7 – Konec jeeee!

Ahhhh, kako dober občutek je, ko se ti končno sprostijo vse obveznosti in se lahko posvetiš svoji najljubši dejavnosti – bloganju 🙂

Dan 7

Moj Zero Waste izziv je končan. Še sem živa, čeprav so me nekateri vztrajno prepričevali, da se s tako prehrano preživet ne da 🙂

Zadnji dan izziva sem pojedla:

zajtrk: kajzerca z narezano in osoljeno kumaro

kosilo: “ceuga hudiča” pečene zelenjave (krompir, pol jajčevca, korenje, čebula)

večerja: narezana banana in jabolko

malica: smoothie iz banane, vode in ovsenih kosmičev, ki so ostali od večerje prejšnjega dne


Tokrat sem kamero pustila ugasnjeno, saj sem se pripravljala za izpit in nisem imela časa, da bi video zmontirala, kot je treba. Sem pa naredila fotko vsakega obroka, tako da … 🙂

Dan 7: zajtrk

Dan 7: večerja

Dan 7: kosilo

Dan 7: malica

(ja, čebula se mi je malo zažgala, ampak je bila zato prav fajn hrustljava 😀 )

Čeprav se je izziv končal, mislim, da se lahko iz njega še nekaj naučimo. Zato na temo tega pripravljam še nekaj objav. Pričakujete lahko še natančen pregled mojih stroškov, nekaj receptov mojih najljubših jedi in nekaj pametovanja, kaj bi spremenila, če bi se izziva lotila danes, z znanjem in izkušnjami, ki jih imam – ker ja, seveda zdaj vem, da bi lahko kaj storila tudi bolje.

martina

1 teden, 10 evrov | Dan 6

Tokrat objavo in video o 6. dnevu zero waste izziva objavljam z zamikom. Včeraj sem namreč na Manj smeti – Manj skrbi gostila Sabino, s katero sva se pogovarjali o nosečniški modi brez odpadkov. Tako da boste v današnji objavi pravzaprav brali o včerajšnjem dnevu, objava o današnjem dnevu pa sledi danes zvečer ali pa jutri zjutraj.

Upam, da niste zaradi manjkajoče objave v petek mislili, da sem z izzivom predčasno zaključila. Še vedno vztrajam, le da se v petek nisem imela časa posnet, ker smo se pripravljali na poroko v fantovi družini, učila sem se za izpit, pa še nekaj sem se slabo počutila. Tako ali tako tisti dan nisem veliko pojedla – o vsem podrobneje tudi v videu – sem pa naredila fotko enega najboljših kosil ta teden.

Na predzadnji dan mojega zero waste izziva sem pojedla:

zajtrk: kajzerica in sveža kumara

kosilo: cela glava kuhane cvetače in pol popečenega jajčevca

večerja: ovseni kosmiči s četrtino jabolka in eno banano

Najboljši občutek dneva sem doživela že pri zajtrku, ko sem prvič v tem tednu ugriznila v svežo kajzerco – kruh je živilo, ki ga, odkar traja izziv, precej pogrešam.


martina

 

Mami na vrtu | Nosečniška moda brez odpadkov

Po Barbari, s katero sva govorili o življenju brez odpadkov na splošno, bo tokratna nedeljska predstavitev nosečniško obarvana. Pogovarjala sem se namreč s Sabino oziroma z Mami na vrtu, ki trenutno pričakuje drugega otroka. Velikokrat jo najdete (kot pove njeno ime) na vrtu, kjer vrtička z Mojstrom, svojim sinčkom. Govorili sva o zero waste nosečnosti.

Mami na vrtu

Imaš že malčka, pričakuješ pa še enega otroka. Kaj je pri tokratni nosečnosti drugače v smislu varovanja okolja?

Pri prvem otroku nisem še poznala koncepta zero waste oz. »brez odpadkov«, šele kasneje sem se zaradi ekoloških razlogov odločila za uporabo pralnih vložkov. Lotila sem se smeti in opazila, koliko imamo smeti. Predvsem zdaj, ko mislim na otroške plenice, je tega res preveč.  Preveč je tudi kupovanja dodatnih oblačil, kar lahko gladko izpustimo s primernim kombiniranjem oblačil, ki smo jih nosile do sedaj. Namesto tistih krem za kožo ali pa kakavovega masla v manjših pakiranjih, da ne razpoka koža, ko se trebušček veča, sedaj uporabljam karitejevo maslo, ki ga naročim po en kilogram ali kokosovo olje v večjih pakiranjih, kot na primer v steklu.

Eno od področij zero waste življenja, na katerega verjetno ne mislimo pogosto, so nosečniška oblačila, o katerih govoriš tudi v svojem videu. Kako so oblačila, kupljena v običajnih trgovinah, škodljiva za okolje?

Najbolj pomembno je, da uporabimo tisto, kar že imamo. Nosečnost traja krajše obdobje našega življenja. Zakaj bi kupovali posebna oblačila za to? Načeloma imamo majice, leggings pajkice in druge pajkice, ki jih vseeno lahko oblečemo. Res je, da imamo manj izbire, a čemu služi veliko količina novih, nosečniških oblačil? Oblekle jih bomo samo med prvo, morda drugo nosečnostjo, medtem ko jih bomo kasneje dale v omaro. V najboljšem primeru jih bomo prodale, podarile prijateljici. Škodljivo je, da kupujemo oblačila, ki jih morda sploh ne potrebujemo. Če že kupujemo nova nosečniška oblačila, naj bodo takšna, da jih bomo oblekle tudi kasneje. Torej, ni nujno, da so nosečniška, lahko je samo kroj drugačen. Oblekice, tunike, leggings hlače, pajkice so idealne. Lahko jih nosimo med nosečnostjo in pred njo.

Kako si ti prišla do okolju prijaznih nosečniških oblačil? 

V videu si lahko ogledate »nosečniška« oblačila, ki pravzaprav to niso. So oblačila, ki jih nosim že kar nekaj časa. Nosila sem jih pred prvim otrokom, med prvo in drugo nosečnostjo in nosila jih bom tudi kasneje. Bistvo je, da uporabimo, kar imamo.

Kaj svetuješ nosečnici, ki želi svojo nosečnost preživeti čimbolj prijazno do okolja?

Premisli, preden kupuješ nove stvari. Res to potrebuješ, ima mogoče kaj takega ali točno to tvoja prijateljica ali pa imaš doma oziroma si lahko izdelaš kar sama? Kupuj stvari v večjih pakiranjih. Na primer kokosovo olje lahko kupiš v velikih steklenih kozarcih, kozarce pa nato uporabiš ali prineseš na kakšno menjavo.

Ob prvem porodu še nisi poznala pojma zero waste, tako da tvoj prvi ni bil zero waste dojenček. Kaj bo pri drugem drugače?

Tokrat sem se odločila za pralne pleničke. Prav tako si bom sama naredila krpice za brisanje otroške ritke iz stare rjuhe. Namesto hladilnih mazil bom uporabljala kokosovo olje in karitejevo maslo za nego kože. Ne samo, da to dobim v steklenih embalažah, brez embalaže oz. z minimalno embalažo, je to tudi bolje za kožo. Je bolj naravno.

Tako. V videu pa, kot že omenjeno, nekaj nasvetov, kaj nositi med nosečnostjo, da vam bo še vedno udobno in da bo pri tem nastalo čimmanj odpadkov. Za še več nasvetov, kako biti zero waste mama oziroma kako za vrtičkanje navdušiti najmlajše in kako v vrt prinesti čimmanj odpadkov, pa kliknite na www.maminavrtu.si.

martina

1 teden, 10 evrov | Dan 4 – “A res tako malo ješ?”

Odkar izvajam svoj izziv, v katerem poskušam za 10 evrov jesti sedem dni, mi je že veliko ljudi zastavilo vprašanje: “A res tako malo ješ?”

Odgovor je: JA, res tako malo jem. AMPAK tekom svojega izziva sem spoznala nekaj zanimivega o svojih siceršnjih prehranjevalnih navadah. Spoznala sem, da sem včasih pojedla preveč, saj sem jedla tudi takrat, ko nisem bila lačna.

V videu govorim tudi o tem, zakaj bom v soboto za en dan prekinila s svojim izzivom in ga potegnila še v ponedeljek.

Kaj sem danes pojedla?

zajtrk: ovseni kosmiči s koščki jabolka

kosilo: domače testenine z bučko, popečeno na olju in česnu

večerja: /

Recept za domače testenine bom objavila po koncu izziva. 


1 teden, 10 evrov | Dan 3 – domače njom njom testenine

Za mano je že tretji dan Zero Waste izziva – na polovici smo že! Uživam v okusnih obrokih in jem toliko, kot moje telo potrebuje.

zajtrk / malica: narezana domača tortilja, narezana četrtina svežega paradižnika, popečena polovica bučke in polovica jajčevca

kosilo: domače testenine z jajčevcem, popečenim na česnu

večerja: na koščke narezana polovica jabolka


Drugi dan zero waste izziva je baje minil v znamenju stradanja. Tule pa si lahko preberete o četrtem dnevu izziva.

martina

1 teden, 10 evrov | Dan 2 – Ali stradam?!

Tudi drugi dan mojega Zero Waste izziva je minil brez težav. Za kosilo sem se precej najedla, tako da mi do večerje ni bilo.

zajtrk: ovseni kosmiči z banano

kosilotri domače tortilje, pol svežega paradižnika, pol popečenega jajčevca, pol popečene bučke, gora solate

večerja: /

Nekatere skrbi, da sem v prvem dnevu Zero Waste izziva, v katerem en teden (7 dni) jem za 10 evrov, pojedla premalo. Tudi o tem sem nekaj več povedala v videu.


Kakšen je bil moj jedilnik 1. dne izziva, si poglejte tule, tule pa najdete video o tretjem dnevu izziva.

martina

1 teden, 10 evrov | Dan 1 – Začenja se

Danes je bil prvi dan mojega izziva, v katerem poskušam dokazati, da se da brez oziroma z minimalno embalažo živeti za 10 evrov na teden. Izziva sem se lotila, ker pogosto slišim, da je življenje brez odpadkov predrago, da bi lahko tako živel vsak.

Začetek je obetaven. Jedla sem tri okusne obroke (večerja je bila bolj skromna, ker res nisem bila lačna), za žejo sem pila vodo iz steklenega vrča, v katero sem narezala pol limone. Limona dolgo ne izgubi okusa, tako da jo lahko z vodo prelijemo večkrat.

zajtrk: skodelica ovsenih kosmičev s polovičko banane

kosilo: trije manjši krompirji, na tanko narezani in posoljeni, dve jušni žlici zmečkanega avokada

večerja: pol korenčka, dve čajni žlički zmečkanega avokada, vse skupaj posoljeno

Kako so izgledali moji trije obroki in še več o vtisih prvega dne si preberite v spodnjem videu 🙂


Kaj sem jedla 2. dan izziva (ko so me obtožili, da stradam), si poglejte tule.

martina

Srčni kotiček za nakupe brez embalaže

Preteklo soboto je na Fužinah zaživela trgovinica brez embalaže – imenovana Srčni kotiček. V slikovitem Labirintu umetnosti so se pri nekdanjem bralnem otoku zbrali tisti, ki dajo nekaj na zdravje našega planeta in želijo nakupovati brez, da bi pri tem ustvarjali enormne količine odpadkov.

Čeprav je bila trgovinica odprta le nekaj ur (šlo je za preizkušanje poslovne ideje) je privabila kar lepo število ljudi. Dokaz, da je Janja Srčnik z ekipo ustvarila nekaj posebnega 🙂

Obiskovalci so si lahko v svoje stekleničke pretočili domače bučno olje, kupili sokove v steklenicah za večkratno uporabo, si v vrečko ali kozarec nasuli ajdovo ali proseno kašo ter se posladkali z domačimi jabolki in hruškami. Manjkala ni niti starinska tehtnica.

Prijetno sem bila presenečena, ko sem med obiskovalci zagledala Sabino oziroma Mami na vrtu. Ko se na kupu dobijo Zero Wasterke, je obvezno nekajkrat pogledati v objektiv, kar smo seveda tudi storile 😀

Tudi sicer fotografije povedo več kot tisoč besed in jim bom zdaj dovolila, da prevzamejo vlogo pripovedovalca. Skratka, ekipi Srčnega kotička čestitke ob uspešni otvoritvi in veliko uspeha pri nadaljnjem razvijanju ideje.

trgovina brez embalaže

trgovina brez embalaže

trgovina brez embalaže     trgovina brez embalaže

trgovina brez embalaže

Foto: Janja Srčnik

 

srčni kotiček     srčni kotiček

srčni kotiček

Ob vseh dobrotah, ki so bile v Srčnem kotičku na voljo brez embalaže, pa se še vedno nadaljuje moje iskanje Zero Waste koruznih kosmičev. Za kakršne koli informacije se priporočam! 🙂

Marele, marele, marele.

Del Zero Waste življenja je uporaba predmeta, dokler ni povsem iztrošen. To seveda pomeni, da ga je kdaj pa kdaj treba malo popraviti. In, kdo bi si mislil, v Ljubljani obstaja celo delavnica, kjer popravljajo dežnike.

Črn dežnik z belimi notami sem si kupila na Dunaju pred skoraj desetimi leti. Bil je moj najljubši, dokler se mu ni zlomila ena od kovinskih špic. Od tedaj je v omari čakal, da nekaj ukrenem. Da bi ga vrgla stran, mi ni padlo na pamet, sem pa razmišljala, da bi ga predelala v vrečko – takšno, kot je spodaj na fotografiji:

vrečka iz dežnika     vrečka iz dežnika

Pred kratkim sem slišala, da v Ljubljani na Trubarjevi gospa popravlja dežnike. Gospa Marija Lah. Namesto, da bi svoj stari, zlomljeni dežnik spremenila v vrečko, sem se odločila, da ga dam v popravilo. In še dobro, ker mi je kmalu po tistem, ko sem odložila dežnik pri Lahovi, razpadel še edini preostali dežnik. Dobesedno razpadel.  Že načrtujem, kaj bo iz njega nastalo.

Danes je vse preveč stvari narejenih za to, da se pokvarijo. Predmeti so narejeni iz poceni, nekvalitetnih materialov. Za dežnik damo dva evra in mislimo, kako smo prihranili. Pa smo res? Dežnik je včasih stal tudi pol plače, a je zdržal več generacij. Če nas danes ujame dež, skočimo v prvo trafiko, dežnik pa se polomi, ko prvič malo močneje popiha veter.

 Popravljalnica dežnikov Marije Lah:

   

Popravljalnica dežnikov 1

Dežnik je Lahova popravila v kakšni uri. Prestal je že tudi testno “vožnjo” in se odlično drži. Zgornja vrečka? Tudi kupljena pri gospe Mariji, izdelana iz starega dežnika. Eden boljših nakupov.

Popravljalnica dežnikov 5

Zakaj je tako pomembno, da se naučimo ceniti tisto, kar imamo, in za te stvari skrbeti? Ker potrošnja ne bi smela biti način življenja, ampak zgolj pomoč pri temu, da živimo polno življenje. Ker z nakupom cenenih predmetov po nepotrebnem zapravljamo denar, ki bi ga lahko vložili v kakšno prijetno življenjsko izkušnjo. In nenazadnje, ker je čas, da prenehamo slepo slediti potrošniškim trendom in začnemo razmišljati s svojo glavo.

Martina

Menstrualna skodelica | Lunette ali Natu – moja (slaba) izkušnja

Dobro jutro!

Pisala sem že, da sem velika zagovornica menstrualne skodelice. Ta je mnogo bolj okolju prijazna, čista in zdrava kot vložki ali tamponi, poleg tega pa je na dolgi rok mnogo cenejša. Na trgu danes obstaja kar nekaj znamk menstrualnih skodelic. Moja prva menstrualna skodelica je bila Lunette, pred kratkim pa sem si kupila Natu. Kakšna je razlika? Katera je boljša? Vse sem pojasnila v nadaljevanju.

Menstrualna skodelica – Lunette ali Natu?

menstrualna skodelica Lunette     Zraven skodelice dobiš tudi vrečico za shranjevanje.

Cena

Za Lunette sem pred leti odštela 32 evrov (in do danes cena ni padla), za Natu pa 19 in nekaj centov.

Embalaža

Obe sta bili pakirani v kartonasti škatlici z navodili, natisnjenimi na papirju, sama skodelica je bila še v vrečki. Pri Natu je vrečka bombažna, pri Lunette mi izgleda kot nek sintetičen material.

Material

Po navedbah na pripadajočih spletnih straneh je menstrualna skodelica Lunette izdelana iz, “100-odstotnega medicinskega silikona”, Natu pa iz “platin-silikona medicinske kakovosti”.

Trdota 

Lunette je dokaj trda, medtem ko je Natu res čisto mehka. Za moje pojme premehka.

Vstavljanje

Lunette vstavim brez težav. Prepognem v črko C in gre. Skodelica se odpre in takoj se naredi vakuum, ki ga, ko vstanem, ne čutim več. Natu sem poskusila vstaviti na enak način, a se ni razprla. Sem ji morala malo “pomagati” tudi po tem nisem imela občutka, da je skodelica na mestu in da vakuum “drži”.

Odstranjevanje

Tudi to storim kar sedeč na WC-ju. Skodelico malo stisnem, da popustim vakuum, jo potegnem ven in vsebino zlijem v stranišče. Niti pri uporabi Lunette, niti pri uporabi Natu s tem nisem imela težav. Le, da pri Natu ni bilo več vakuuma.

Praznjenje in čiščenje

Pri obeh enako. Če je umivalnik v istem prostoru kot WC, splaknem z vročo vodo (včasih tudi z intimnim milom), če ni, sperem z vnaprej pripravljeno vodo iz plastenke.

Pogostost praznjenja

Pri Lunette 6-8 ur, včasih tudi več (ne me obsojat 😀 včasih sem enostavno prezaposlena, nimam WC-ja v bližini ali pa pozabim), pri Natu 2-3 ure.

Puščanje

Pri Lunette mogoče petkrat v devetih letih, odkar jo imam. Pri Natu čisto. f*king. vsakič. V službi. Doma. Na faksu.

Opombe 

Zaradi vseh omenjenih dejavnikov bom verjetno še naprej ostala pri Lunette. Ko bo ta menstrualna skodelica, ki jo imam, do konca iztrošena, bom verjetno poiskala skodelico enake ali podobne trdote. Le, da bo proizvedena v Sloveniji oziroma čim bližje. Zna pa biti, da je moja ne tako dobra izkušnja povezana z Natu povezana s tem, da nisem navajena na to skodelico in nisem dovolj dolgo vztrajala. A trenutno pač žal nimam prilike eksperimentirat. Bom pa gotovo spet poskusila 🙂

Martina