Okolju prijazne šolske potrebščine | Najpodrobnejši vodič za nakupovanje šolskih potrebščin

Prvi september trka na vrata in s tem se neizogibno bliža tudi nakupovanje novih šolskih potrebščin. V osnovni šoli je bil to eden mojih najljubših dni v celem letu, ker smo se družinsko napokali v avto in se odpeljali v Ljubljano, kjer sem si lahko ogledovala in izbirala najlepše svinčnike, najbolj pisane zvezke in najbolj kulske peresnice, s katerimi so bile učne ure v šoli pravi užitek. Takrat nisem pomislila na to, da s svojim ravnanjem škodim našemu lepemu planetu. Na srečo danes vem več, pa tudi okolju prijazne šolske potrebščine so mnogo bolj dostopne kot v mojih osnovnošolskih in srednješolskih dneh. Tale vodič ti bo olajšal nakupovanje, tako da kar veselo branje. 🙂

PREDEN KUPIŠ (NOVO)

Pobrskaj po domačih predalih. Pisarniški material kar nekako najde pot v naše predale. Še posebej manjše stvari, kot so svinčniki in zvezki, se velikokrat delijo v obliki promocijskega materiala. Ne podpiram takšnih zastonjkov, vendar je za okolje in denarnico boljše, da porabiš tisto, kar že imaš.

Porabi stare šolske potrebščine do konca. Ja, saj vem. Novo leto, novi začetki … nova radirka. 😀 Vem, kako je to, ker sem bila tudi sama v osnovni šoli med tistimi, ki so vsakega septembra uživali v svežem vonju novih barvic. Vendar, če pomisliš, ali so stare barvice v novem šolskem letu kaj manj funkcionalne? Ja, malo so krajše, vendar še vedno barvajo tako kot prvi dan. Raje investiraj v bejsik šolske potrebščine z dolgo življenjsko dobo, ki bodo zdržale več let.

Poskusi dobiti iz druge roke. Šolske potrebščine za daljšo uporabo (peresnice, šolske torbe, stekleničke za vodo … ) lahko dobiš rabljene, kar poleg manjšega davka za okolje pomeni tudi prihranke. Poglej na Bolho ali na Letgo.

Kje in kako torej izbirati šolske potrebščine s čimmanjšim negativnim okoljskim vplivom?

 

PISALA IN DRUGA VSEBINA PERESNICE

Navadni svinčniki: Razen, če šola zahteva drugače, lahko celotno snov zapisuješ z navadnimi svinčniki. Izberi take brez embalaže in s certifikatom FSC (glej: Barvice).

Nalivnik: Ni potrebe po kulijih. Namesto teh lahko uporabljaš nalivnik s črpalko, s katero lahko črnilo načrpaš direktno iz črnilnika. Tako ni bombic in ni plastičnih odpadkov.

Radirka: Seveda odpadejo radirke, pakirane v plastiko. Na srečo je ponudba nepakiranih radirk pri nas velika. Izberi tisto, ki je izdelana iz naravne gume – ponavadi so pol modre in pol rdeče/oranžne in v obliki paralelograma (obnavljamo osnovnošolsko matematiko). Glej, da bo na njej pisalo “natural rubber”, ker je nesmiselno, da kupiš radirko brez plastične embalaže, ki je sama izdelana iz plastike.

Šilček: Nekateri šilčki so že v mojih osnovnošolskih dneh izgledali kot mini vesoljske ladje. Meni je najbolje služil preprost kovinski šilček z dvema reziloma, ki ga imam menda že od prvega razreda in je šele zdaj začel kazati znake uporabe.

Barvice: Izberi barvice v kartonski embalaži in s certifikatom Sveta za nadzor gozdov (FSC) – ta pomeni, da so izdelane iz lesa iz trajnostnih virov. Več si preberi tule. Barvice lahko uporabljaš tudi namesto plastičnih markerjev za označevanje snovi pri učenju.

Flomastri: Če niso navedeni kot obvezne šolske potrebščine, predlagam, da se nakupu flomastrov izogneš, ker jih je skoraj, če ne čisto nemogoče, dobiti v okolju prijazni različici. Poleg tega so barvice ravno tako uporabne kot flomastri.

Markerji: Ne spomnim se, da bi markerji kdaj spadali med obvezne šolske potrebščine, vendar smo jih imeli skoraj vsi – če ne zaradi drugega, za označevanje pomembnih delov besedil med učenjem (najbolj kul so bili seveda tisti, ki so dišali po sadju). Zadnje leto faksa sem namesto markerja uporabljala kar fluorescentno barvico (glej: Barvice) in se je odlično obnesla.

Spenjač: Nekje v srednji šoli so nas začeli obsedati poceni miniaturni seti, v katerih je bil ponavadi spenjač, odstranjevalec sponk, sponke in morda še mini škarjice. To so bili najbolj nerodni seti ever, da ne omenjam, da so ponavadi razpadli v roku enega tedna. Pa res potrebuješ svoj spenjač? Res ne vidim drugega razloga za spenjanje kot da to zahteva učitelj / profesor pred oddajo naloge, vendar to lahko storijo tudi v kopirnici, kjer tiskaš gradivo. Za ostale namene raje investiraj v nekaj pregibnih sponk – lahko poiščeš takšne, ki so v celoti kovinske, vendar tudi plastične lahko uporabljaš leta in leta.

Luknjač: Ta pride prav v primeru, da pišeš na liste, ki jih vlagaš v registrator (glej: Akta). Vsi luknjači imajo vsaj en plastičen del, pokrov posode, kjer se nabirajo izrezani papirnati krogci, a v večini prodajaln lahko dobiš takšnega, kjer so vsi ostali deli kovinski.

 

PAPIR

Učbeniki: Večina šol ima danes učbeniške sklade, kjer si lahko po nizki ceni za celo leto sposodiš učbenike, ki jih v posameznem razredu ali letniku potrebuješ.

Delovni zvezki: V osnovnošolskih in srednješolskih letih se mi je nemalokrat zgodilo, da je bil nakup obsežnega delovnega zvezka obvezen, a smo ga v celem letu odprli le nekajkrat (ali celo nikoli). Če se RES potrudim poiskati pozitivno plat tega, to pomeni, da lahko na Bolhi velikokrat dobiš poceni delovne zvezke, ki so malo rabljeni ali pa sploh ne.

Zvezki: Najboljši so taki, ki imajo platnice iz kartona. Odlično je, če lahko najdeš takšne, ki so izdelani iz recikliranega papirja. Pri predmetih, kjer veš, da ne bo veliko pisanja, lahko verjetno en zvezek porabiš za dva predmeta – na prvo stran začneš pisati snov enega predmeta, nato pa zvezek obrneš na glavo in na to “prvo” stran začneš s pisanjem drugega predmeta. Če imaš to možnost, ti res priporočam, da pri delanju zapiskov preklopiš na digitalno. Če iščeš zvezke, ki so okolju prijazni in poceni, sem prebrala, da je več kot polovica papirnega asortimana v TEDIju izdelana iz recikliranega papirja ali pa ima certifikat Sveta za nadzor gozdov.

Skripte: Še posebej študentom so skripte dobro znane. Če lahko, kupi rabljeno skripto in si dokopiraj samo tisto, kar manjka, lahko pa v kopirnici, kjer jih prodajajo, naročiš vsaj takšno brez plastične vezave.

Mapa: Mape so ponavadi narejene iz svetlečega kartona ali plastike, skupaj pa jih drži elastika. Namesto takšnih v prodajalni vprašaj za “mapo s klapo”. Ja, dejansko je to vrsta mape. Ta je brez elastike, papir pa v mapi držijo trije zavihki.

Akta: Osebno Akte ali podobnih registratorjev ne priporočam, ker je z njimi res težko ostati organiziran – trust me, I know. Poleg tega ne vem, kako je z reciklažo, ko registrator enkrat odsluži svoje. Prednost registratorja pa je v tem, da ga lahko uporabljaš leta in leta. Če ne dvomiš v svojo organiziranost in lahko najdeš registrator, ki je (razen kovinskih delov) izdelan iz čimmanj obdelanega kartona, če kupiš kartonske razdelilce namesto plastičnih in če ti uspe najti papir, ki ni pakiran v plastiko, go for it!

 

OSTALO

Steklenička za vodo: Ne spada sicer med “klasične” šolske potrebščine, vendar jo vseeno moram omeniti. Hidracija je zelo pomembna, če želiš med poukom ostati skoncentriran. Stekleničke so fajn, vendar vsaj za mlajše otroke priporočam jekleno flaško, ki je lažja in se ne razbije, če pade iz majhnih rok na tla.

Posoda za malico: Šolske malice so čedalje boljše in celo za učence s posebnimi načini prehranjevanja (recimo diete, veganstvo) je danes dobro poskrbljeno. Vseeno pa se v malici še vedno velikokrat znajde plastika – v obliki embalaže, seveda. Če malico prineseš od doma, lahko poskrbiš, da ne vsebuje nobene plastične embalaže. Sploh pa to priporočam za faks – hrana na bone je povečini ali nezdrava ali draga ali “to-go” varianta, pakirana v plastiko, ali pa kar vse od naštetega.

Peresnica: (ali ste ji tako kot mi rekli puščica?) Raje kot vsako leto novo že prvič kupi takšno iz kakovostnih materialov, ki se ne bo kar tako uničila in jo lahko očistiš (predlagam kakšno kulsko kovinsko, saj takšna lahko zdrži leta in leta – dober dokaz je moja, ki sem jo kupila v eni tistih trgovin, kjer je bilo vse po 199 tolarjev in je po dvajsetih letih še vedno odlično ohranjena. Tako za torbo kot za peresnico lahko pogledaš na Bolhi ali na Letgo.

Šolski copati: Vem, da ima veliko ljudi težavo s kupovanjem obutve iz druge roke, ampak meni se zdi, da če so copati v zelo dobrem stanju in jih pred nošnjo itak opereš, to ne bi smel biti problem. Če želiš kupiti nove copate, obstajajo slovenski proizvajalci, ki uporabljajo okolju prijazne materiale, njihovi copati pa so gotovo bolj trpežni od kakšne poceni različice iz lokalnega supermarketa. Za manjše nogice sem našla na primer tele (na isti spletni strani najdeš tudi ekološki plastelin in voščenke), starejšim učenkam in dijakinjam pa bodo verjetno všeč balerinke Destilator, ki so izdelane iz recikliranih hlač. To so sicer konkretni čevlji, ki so primerni tudi za hojo zunaj, ker imajo trpežen podplat, a so dovolj mehke, da lahko služijo tudi kot stajliš copati. Balerinke bodo do konca avgusta na voljo v ljubljanski Zoofi.

Ko kupuješ šolske potrebščine, lahko narediš ogromno, da v novo šolsko leto vstopiš na okolju prijazen način. Žal vse omenjene rešitve niso dostopne vsem in veliko vlogo pri tem gotovo igrajo finance. Pri tem ne smemo pozabiti, da višja začetna investicija nemalokrat pomeni nižje overall stroške, zato se splača o takšnih nakupih vsaj premisliti. Ogromno pa lahko za okolje storiš že s tem, da porabiš tisto, kar imaš doma, in čimveč ostalega poskušaš dobiti iz druge roke. Katere okolju prijazne šolske potrebščine so tvoje najljubše?

Povezave v tej objavi niso sponzorirane.