No spend 365 | Prvi mesec je za mano (uspehi, fejli in tisto vmes)

Si kdaj razmišljal oziroma razmišljala, da ne bi zapravljal/a, razen, če bi bilo nujno potrebno? Kako dolgo, misliš, bi ti to uspevalo? En dan, en teden, mesec … ENO LETO? Točno to je moj cilj od letošnjega do naslednjega julija.

Preden sem začela z izzivom, sem si postavila nekaj pravil, svojo odločitev sporočila širnemu svetu in šla še na zadnjo žurko (to zadnje je bilo sicer povsem naključno). Potem sem zaprla denarnico.

Že po enem mesecu sta postali očitni dve stvari.

To ni leto BREZ zapravljanja ampak leto z MANJ zapravljanja.

Tudi, če si kupujem samo stvari, ki jih nujno potrebujem, je to še vedno zapravljanje. Ker ne želim nikogar zavajati, se bom v prihodnje izogibala izrazu “no spend”.

Dejansko ne zapravljam toliko, kot sem mislila. 

Nekateri podcenjujejo svoje zapravljanje, jaz sem se pri tem konkretno precenila. Sicer še vedno kupujem več, kot bi bilo potrebno in del tega izziva je odpravljanje nepotrebnega nakupovanja. Sem pa daleč od običajnega potrošnika, pri katerem bi imel izziv gotovo večji in predvsem VIDNEJŠI efekt. Če me nenadzorovano pustiš v nakupovalnem središču, ven ne pridem s kupom vrečk. Ko odprem omaro, me ne zasuje kup čevljev. Nimam vsako leto novega telefona. Ne hodim k frizerju (ne, ne hodim k frizerju!)

Še vedno pa se mi včasih zgodi, da začutim močno željo po kupovanju in tudi pretekli mesec ni bilo nič drugače.


Nakupovalni impulzi tega meseca

Kavbojke. Ko sem čakala na razgovor za službo v nakupovalnem centru, sem se med sprehajanjem med izložbami sama sebi kar naenkrat začela zdeti obupno neurejena. Naključje? Pomojem ne.

Fotoaparat/Nov telefon. Vsake toliko sem grozno razočarana nad kvaliteto fotografij, ki jih dela moj telefon. Veliko razmišljam, da bi ga zamenjala za boljšega, vendar se mi hkrati to zdi neumno, saj sem in tja naredi kakšno čisto spodobno fotko in ostale funkcije delujejo brezhibno.

Cvetlični lončki. Zadnjih nekaj mesecev sem obsedena z zelenjem. <3 Ker mi rastlince kar letijo na kup (kakšno pajznem pri tašči, kakšno izmenjam s prijateljico …) imam vedno doma več rastlin kot cvetličnih lončkov. A izziv je izziv in če nočem, da mi rastlince pomrejo, bom morala nekaj pogruntati.


Kljub izzivu sem ta mesec dobila nekaj “novih” stvari – in pri tem nisem prekršila pravil. Obiskala sem izmenjavo oblačil, nekaj dni kasneje pa sem vodila eno, kjer se je izmenjevalo vse ostalo. V obeh primerih sem prinesla nekaj, česar nisem več uporabljala, odnesla pa nekaj, za kar vem, da mi bo prišlo prav:

Kačji prstan. Načeloma ne nosim nakita, zato mora imeti, da si ga kupim, zame velik pomen ali pa mora izgledati absolutno noro. Tale prstan slednjemu kriteriju popolnoma ustreza.

Set slikarskih čopičev. Pogosto, ko se s čim ukvarjam (recimo s kakim DIY projektom) si rečem mater, kako bi bilo fajn, da bi imela zdajle čopič. Zato sem zgrabila priložnost, ko sem jih videla na izmenjevalnici.

Set čajnika in skodelice. Spominjal me je na fanta, ki ima faze, ko popije veliko čaja, zato sem ga vzela zanj. Če ga ne bo uporabljal, ga bo dal naprej.

Obleka in črne hlače. Obleka ni bila ravno najboljša ideja – na meni pač ne stoji dobro. A na srečo je moji mami zelo všeč, tako da jo bom dala njej. Hlače so pa super! Že dolgo sem potrebovala navadne črne hlače, pa nisem našla takšnih, ki bi mi 100% ustrezale. Te lahko oblečem za kak eleganten outfit, so pa super udobne tudi samo za poležavanje doma izvajanje joge. Praktično živim v njih, odkar jih imam, tako da so bile vredne svojega (metaforičnega) denarja.


Faili

Čeprav sem se trudila po najboljših močeh, mi kdaj pa kdaj tudi ni uspelo.

Fail 1: Karta za kinopredstavo. Ker sem v luči izziva iskala alternative običajnemu druženju – posedanju doma ali po kavicah – sem pregledala ponudbo lokalnih eventov. Naletela sem na film Pozdrav iz krvavih revirjev, ki so ga posneli v Filmsko ustvarjalnem društvu Loke Studio, predvajali pa v trboveljskem kinu. Premiera je bila brezplačna, vendar sem jo zamudila, ker so izredno hitro napolnili dvorano. Ko sem izvedela, da bodo film predvajali ponovno, sva se s prijateljico pozanimali, ali bodo tudi tokrat karte brezplačne. Rečeno nama je bilo, da ja. Hitro sem rezervirala dve, z Evo sva se dobili pred Delavskim domom in … na koncu ugotovili, da karte vendarle niso zastonj.

Na koncu sva, ker naju je res zanimalo, kak film so posneli lokalci, vseeno plačali vsaka svojo karto in šli gledat. Niti malo mi ni žal – film je poln zasavskega humorja in kvalitetnih zapletov. Parkrat sem se do solz narežala in večer v kinu je bil res dobro preživet večer – ki ga zaradi omejitev, ki sem si jih zadala, cenim še toliko bolj.

Fail 2: Pica žepek. Žal vsa moja družba ni on board z iskanjem alternativ za gostilne, zato smo nekega večera vseeno pristali v eni, natančneje v Trboveljskem Oskarju. Ker nisem jedla že več ur, sem bila lačna do te mere, da mi je že počasi hotelo biti slabo, lakoto je še podkrepilo nekaj kozarčkov domačega bezgovega žganja, bili smo precej daleč od doma in če še omenim, da ima Oskar veganske pice in žepke, je jasno, da bi se težko premagala. Žepek sem zmazala v minuti, zanj zapravila nekaj evrov, ljudem za našo mizo pa prihranila druženje z lačno/pijano/tečno Martino za kak drug dan.

Fail 3: Podloga za jogo. Pravzaprav ne vem, če se tole res šteje pod fejle. Ne, gotovo podloga za jogo ni nekaj, kar nujno potrebuješ v smislu, kot nujno potrebuješ hrano. Je pa joga moj absolutno najljubši način vadbe (no, edini, kjer ne švicam od groze že samo ob omembi) in se mi zdi, da sem z nakupom dolgoročno investirala v svoje zdravje. Trenutno jogo vadim doma na tleh, kar je lahko precej neudobno. Brisače in odeje drsijo – sem poskusila. Odločitev za nakup ni bila nenadna, bila je temeljito premišljena in mi bo pomagala do bolj zdravega življenja. To pa je pravzaprav ultimativni cilj mojih razmislekov o potrošnji – če že trošim, da trošim za stvari, ki imajo zame nek pomen in mi bodo pomagale do boljšega življenja.


Čeprav sem doživela nekaj neuspehov, nad izzivom nisem obupala. A v tem enem mesecu, odkar hodim po trgovinah z glavo, sem pač spoznala določene stvari o sebi. To seveda ne pomeni spremembe pravil, ki sem jih opisala v tej objavi. Vsa pravila še vedno veljajo. Ravno tako vse, zapisano o mojih nezdravih nakupovalnih navadah in namenu tega enoletnega izziva. Mi je pa postalo jasno, da to leto s finančnega vidika ne bo tako zelo drugačno kot prej. Spremembe bodo majhne. Subtilne. Ne bom vsak mesec jamrala, kako težko je bilo ne iti s prijateljico v restavracijo, ker to itak ni najina navada. Ne bo vzdihovanja ob vseh krasnih oblačilih, ki sem jih zamudila zaradi izziva. Vsi, ki ste pričakovali emocionalne zlome ob zamujenih nakupih – sori. Če pa te zanima, zakaj je ne-zapravljanje zakon, zakaj je minimalizem pravi način, da v današnjem svetu potrošnje in priganjanja RES zadihaš in kako srečo iskati drugje kot v trgovinah, potem beri dalje – imam veliko za povedat.