Popustila sem …

Tale naslov ni clickbait. Dejansko sem v svojih prizadevanjih, da bi živela okolju prijazno, popustila.

Tale zapis med osnutki čaka že kar nekaj časa. Veliko sem razmišljala, ali bi ga objavila ali ne, kakšno luč bi vrgel name in na zero waste gibanje nasploh. Pa sem se vseeno odločila, da ga delim s teboj, ker želim biti iskrena. In ker se ne želim pretvarjati, da mi vedno vse perfektno uspeva.

Bil je čas, ko sem s svojega nakupovalnega seznama popolnoma izbrisala plastiko. Pa se je v zadnjega pol leta (v VELIKO manjši meri, pa vseeno) počasi prikradla nazaj. V obliki embalaže tofuja, ker “saj veliko naredim že s tem, da ne jem živalskih izdelkov.” Ovita okrog špargljev. V obliki to-go lončka za kavo, ker “nisem veliko spala in rabim kofein.” Kot tanka plastična palčka, ki skupaj drži komplet nogavic.

Ko sem začela z zerowastanjem, sem bila zelo zagnana. Morda celo preveč. Verjela sem, da bom skupaj s somišljeniki spremenila svet (v to sicer še vedno verjamem). Vsakemu koščku plastike v trgovini sem namenila death-stare, prav tako vsem bližnjim, ki so si drznili iz trgovine prinesti kak košček plastike. Zavedala sem se, kaj želim s svojim odrekanjem doseči. Potem pa je življenje brez odpadkov naenkrat postalo rutina. In v tej rutini se je nekako izgubilo zavedanje, zakaj to počnem. In ko se to zavedanje izgubi, je težko ostati na pravi poti. Ker si vse prehitro rečeš “Eeeh …” in v nakupovalni voziček že tretji dan zapored zabašeš sladoled v plastični embalaži (če je pa veganski!).

Ko pomislim na vse te moje prekrške, se ne počutim ravno najbolje. A zavedam se, da preteklosti na žalost ne morem spreminjati. Nekoliko me tolaži dejstvo, da sem bila vsaj toliko, da sem vso plastiko po najboljših močeh ponovno uporabila ali reciklirala (čeprav to NI rešitev!!). Vse, kar lahko storim zdaj, je, da globoko vdihnem, izdihnem in si obljubim, da bo v prihodnosti bolje.

Tole objavo zdaj bereš, ker sem želela to spraviti iz sebe. Mogoče pa tudi v opomin drugim, da nihče ni popoln in da zaradi enega slip-upa (ali desetih!) ni vredno zavreči vsega truda, ki smo ga vložili pred tem.

Imaš tudi ti kakšno tako zgodbo? Deli jo z nami, da se bomo bolje počutili, nato pa polni zagona šli naprej.