Kako lahko zmanjšaš odpadke brez dostopa do rinfuze?

Čeprav je trgovin z izdelki brez embalaže v Sloveniji čedalje več, večina prebivalstva, sploh v manjših mestih, še vedno nima druge izbire, kot da svoje nakupe opravljajo v “normalnih” trgovinah. Življenja brez odpadkov se ne smemo iti na vse ali nič, sicer bi večina svetovnega prebivalstva lahko izbrala drugo možnost.

Gibanje zero waste je v letih, odkar je postalo popularno, nabralo že kar nekaj kritik, da naj bi bilo izključujoče do tistih z manjšimi možnostmi, vendar je dejstvo, da z izključevanjem delamo veliko več škode kot koristi. Pomembno je, da delaš, kar lahko s tistim, kar imaš.

Pa poglejmo, kakšne so pri nas možnosti za okolju prijazno nakupovanje.

Vzemi svoje vrečke.

To je seveda nasvet, ki ga v zvezi z nakupovanjem brez odpadkov slišimo najpogosteje. Plastične vrečke za enkratno uporabo so med najbolj neumnimi in brezveznimi odpadki, kar jih obstaja. Poleg tega so v Sloveniji plačljive – tiste za sadje in zelenjavo sicer ne, plastične vrečke na blagajni pa stanejo nekaj centov. V tistem trenutku se nekaj centov morda ne sliši veliko, ampak, če kupujemo dvakrat na teden in takrat obiščemo tri trgovine, nekaj centov lahko konec leta postane nekaj deset evrov, ki bi jih lahko porabili za kaj drugega. Namesto plastičnih raje nekaj denarja vloži v kakovostne vrečke iz blaga, ki ti bodo služile več let.

Sadje, zelenjava, kruh.

To so tri živila, ki jih skoraj v vseh trgovinah lahko dobiš brez embalaže. Na žalost ne vsega, ampak večinoma so ti izdelki na voljo nepakirani. Glede kruha v lastni vrečki znajo v nekaterih trgovinah sicer komplicirati (lookin’ at you, Mercator!), v drugih, kot sta Hofer in Lidl, pa nikoli nisem imela nobenih problemov, prav tako ne v pekarnah.

V Sparu se mi je enkrat sicer zgodilo, da mi je prodajalka kruh dala v mojo vrečko, nalepko s ceno pa nalepila na škrnicelj in mi ga dala v roke. Te zgodbice z vami ne delim zato, da bi se posmehovala prodajalki, ampak kot opozorilo, da vedno povej, kaj želiš. Od te prigode naprej jaz vedno prosim, če mi lahko kruh dajo v mojo vrečko, nalepko pa kar v roko.

Naredi doma.

Precej stvari, ki jih kupujemo v plastični embalaži, lahko narediš doma. Ravno zadnjič sem v trgovini opazila enega najbolj neumnih artiklov: kruhove kocke. Resno? Veliko tega, kar danes kupujemo v trgovinah, je pakiranega v plastiko, vsebuje vprašljive sestavine in ima nabito ceno. Dobra novica je, da lahko velik del tega naredimo sami doma. Recimo paradižnikovo mezgo, kruh, vegeto, sokove, marmelado in ja, celo kruhove kocke. Na srečo imamo danes dostop do svetovnega spleta, kjer imamo na voljo ogromno receptov, s katerimi se lahko v prostem času poigramo. Čeprav doma narejeni izdelki vzamejo nekaj časa, lahko nadzorujemo vse, kar damo vanje, cena pa je nekajkrat nižja kot pri kupljenih izdelkih. Da ne govorimo o tem, da so domači izdelki, narejeni iz osnovnih sestavin, zdravju in okolju VELIKO bolj prijazni.

Kupuj v povratni embalaži.

Veliko trgovin ponuja možnost, da embalažo določenih izdelkov prineseš nazaj. S fantom, na primer, v Sparu kupujeva Radensko v povratni stekleni embalaži, ki jo zamenjava za kavcijo. To kavcijo nama nato odštejejo od nakupa naslednjega zaboja Radenske (naj bi veljala tudi za ostale nakupe). Nazaj vzamejo tudi steklenice določenih vrst piva, tako da si brez problema privoščiš. 🙂

Kupuj v razgradljivi embalaži.

Moka, sladkor, sol, soda bikarbona, nekatere znamke testenin, riž, nekateri zamrznjeni izdelki – te stvari lahko v določenih trgovinah najdeš pakirane samo v kartonasto embalažo, ki jo lahko vržeš na kompost ali v reciklažo.

Kupuj v čimvečji embalaži.

Ena od stvari, ki jih sem in tja še vedno kupujem v plastični embalaži, so veganski jogurti. V naslednjih dneh ga bom poskušala narediti sama, prisežem. Če se mi bo do takrat zaluštal, bom raje kupila enega v 500-gramskem pakiranju kot pet v 100-gramskem, saj bom tako ustvarila manj odpadkov v obliki embalaže.

Recikliraj.

Žal nekaterih izdelkov žal ne moreš dobiti brez embalaže, a steklena in že omenjena papirnata embalaža sta boljši od plastike. Plastika namreč v postopku reciklaže izgublja na kvaliteti (ta pojav imenujemo downcycling), zato jo je mogoče reciklirati samo enkrat ali dvakrat. Papir in steklo je mogoče reciklirati večkrat, poleg tega pa lahko stekleno embalažo ponovno uporabiš – v steklenico od soka lahko, na primer, naliješ domače rastlinsko mleko.

Slaba stran plastike je torej, da po nekaj uporabah neizogibno konča na odpadu. Vendar se tu ne konča. Obstaja več vrst plastike in medtem ko lahko nekatere vrste reciklirajo samo enkrat ali dvakrat, večine sploh ni mogoče (oziroma se ne izplača) reciklirati. Večina plastične embalaže ima nekje na sebi oznako v obliki trikotnika iz puščic, v katerem je številka med 1 in 7. Na spletni strani Veckotodpadki.eu je zapisano, da se zaradi stroškov in težavnosti finančno izplača samo recikliranje plastike z oznako PET (1), PE HD (2) in PVC (3).

Izberi manjše zlo.

Zero waste gibanje se v glavnem osredotoča na to, da ne ustvarjamo odpadkov, a to ne sme biti za vsako ceno. S tem, ko na vsak način hočemo priti do izdelka brez embalaže, lahko delamo okolju celo večjo škodo kot korist (mimogrede, ta prevelika nagnjenost k ekstremom je še ena izmed najpogostejših napak, ki jih delajo zero wasterji začetniki). Včasih je situacija pač taka, da moramo premisliti in izbrati manjše zlo.

Moj primer manjšega zla so testenine. Če bi jih želela kupiti brez embalaže, bi se morala eno uro voziti z avtomobilom, da bi prišla od najbližje prodajalne. Namesto tega jih raje kupujem lokalno, v kartonasti embalaži, ki jo nato dam v reciklažo.

Pa ti? Kako se soočaš z dejstvom, da so trgovine s ponudbo na rinfuzo pri nas še vedno precej redke?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.