Katerim netrajnostnim izdelkom se nisem odpovedala?

Read Which non-zero-waste items haven’t I given up? in English HERE.

Če ste Manj smeti – Manj skrbi  spremljali od prvega dne, veste, da se je vse začelo s 30-dnevnim zero waste izzivom. Vsak dan septembra 2016 sem predstavila en aspekt življenja brez odpadkov, zaključila pa z razmišljanjem, na katerih področjih je zame življenje brez odpadkov nemogoče.

Človek se spreminja in s tem se spreminja tudi njegov okus, preference, njegovo znanje in izkušnje. In to za seboj potegne različne stvari.

Pred malo več kot enim letom sem kot stvari, pri katerih absolutno nikoli ne bi mogla biti zero waste, naštela toaletni papir, zdravila, vegansko mleko in ustvarjanje.

Kako pa na to gledam danes?

Še vedno sicer nisem prepričana, da bi zmogla na wc-ju uporabljati krpe za večkratno uporabo (ampak en velik BRAVO! tistim, ki jim to uspeva), zato raje kupujem recikliran toaletni papir, ki ni pakiran v plastiko. Sicer pa so me kar kmalu podučili, da je umivanje mnogo bolj higienično kot samo brisanje, zato bom ob selitvi na svoje razmislila o montaži nekakšnega sistema za umivanje.

Zdravila so pač zdravila. Še vedno se jim izogibam, dokler le gre – ob blagem glavobolu, na primer, ne bom vzela tablete, ampak bom raje za eno uro zadremala. Se pa zavedam, da je včasih jemanje zdravil neizogibno. Svojega zdravja ne želim ogrožati za nobeno ceno. Kontracepcije brez plastične embalaže, ki bi mi bila dostopna, pa žal še nisem našla.

Vegansko mleko zdaj v veliki meri izdelujem sama. Včasih pa si ga kupim v tetrapaku, obogatenega z vitaminom B12. Ko sem začela s svojo potjo do življenja brez odpadkov, sem bila vegetarijanka. Zdaj se po najboljših močeh trudim izločit iz svoje prehrane vse izdelke živalskega izvora. Tako vitamina B12 v telo ne morem vnesti naravno s hrano, zato ga raje kot v obliki tablet zaužijem dodanega veganskim živilom. Tako z eno embalažo, ki jo lahko recikliram, ubijem dve muhi na en mah.

Na področju ustvarjanja pa se še vedno strinjam z napisanim. 🙂

Čemu pa se danes ne odrekam, čeprav ni zero waste?

Veganskim priboljškom. Sicer verjamem, da lahko kot vegan čisto dobro in zdravo ješ brez raznoraznih v plastiko pakiranih nadomestkov, če se le držiš nekaterih osnovnih živil ter svežega, lokalnega sadja in zelenjave. Vendar tudi veganska dušica kdaj rabi malo crkljanja. Moja se tam pa tam crklja z vegansko salamo, jogurtom in sirom. Te kupujem čimbolj poredko in v čimvečji embalaži, ker je tako davek za okolje manjši.

Predmetom “manjšega zla”. Haha, kako zlovešče to zveni. 😀 Včasih pač življenje brez odpadkov ni enostavno in je potrebno izbrati manjše zlo. Pri predmetih iz plastike ali v plastični embalaži naredim izjemo, če: jih bom lahko uporabljala vsaj 5 let ALI če lokalno ne morem dobiti bolj trajnostne različice IN če se mi finančno splača (zadnji samo v kombinaciji s 1. ali 2.)

Primer: Nekaj časa nazaj sem v Lidlu fantu kupila kovinsko flaško za vodo. Embalaža je bila kartonska, imela pa je plastičen okenček. Vseeno sem jo vzela, ker je bila kljub plastičnemu okenčku to 1. edina lokalno dostopna trajnostna opcija, 2. bila je cenovno ugodna in 3. fant zdaj ne bo v službi vsak dan spraznil ene ali dveh plastenk.

Kathryn Kellogg, ena mojih najlubših blogerk, je v eni svojih objav govorila o konceptu “personal sustainability”. Gre v bistvu za to, da če neke stvari ne maraš početi, to ne more biti trajnostna praksa. Na vseh področjih se tako ženemo za popolnostjo, da pozabimo, da vsak korak šteje. To velja tudi za življenje brez odpadkov. Tu ne gre za vse ali nič, ker vse ni omogočeno vsem. Namesto, da se žreš s popolnostjo, poskrbi, da v stvar vlagaš vse, kar lahko – nič več in nič manj.

Preberite tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja