LET’S WASTE NO MORE! | Kako je skupina ljudi z vsega sveta odkrivala življenje brez odpadkov

Čeprav je september že mimo, v glavi in v srcu še vedno premlevam njegov zadnji teden oziroma dogodke tega tedna. Krmežljave jutranje pozdrave, dneve, preživete v družbi vedno iste skupine ljudi, bolečino ob slovesu. Ja, tudi ta je prišla, čeprav si še nisem odgovorila na temeljno vprašanje: kako, hudiča, se človek v enem tednu naveže na 20 popolnih tujcev?!

Zadnji septembrski teden je bil zame, ki sem sicer dokaj introvertirana oseba, precej poseben. Šla sem (konkretno!) iz svoje cone udobja in se pridružila izmenjavi Let’s Waste No More v Mladinskem centru Trbovlje. Teden je bil  nabit s poučnimi aktivnostmi, preko katerih smo spoznavali, da se da živeti tudi brez konstantnega proizvajanja odpadkov.

– 

Med vsemi dejavnostmi, delavnicami, predstavitvami in ogledi, ki so se v daljnem spominu zlili v kaotično župo tistega tedna, izstopa sredin izlet. Začeli smo ga na Bledu, vmes obiskali Ljubljano in ga zaključili na Trojanah, okrog ust mastni od krofov (in veganskega jabolčnega štrudla). Poleg čudovitih prizorov, ki smo jim bili priča na Bledu in v starem delu prestolnice, smo življenje brez odpadkov videli tudi v praksi. Maja Nagode nas je popeljala po koseški tržnici in nam pokazala, kako kupuje »zero waster«. Marija Lah, ena zadnjih dežnikaric v Sloveniji, pa nam je pokazala košček preteklosti, ko so bili dežniki vredni pol plače in ko so jih ob poškodbi nesli na popravilo, ne v kanto.

   

All good things come to an end …

Vse dobre stvari se enkrat končajo. Spomnim se, da sem zadnji večer že naveličana vsega, z vročino in razbijanjem v glavi komaj čakala, da me fant pobere in da padem v posteljo, pol ure kasneje pa sem ležala doma na kavču, solzna, in resno razmišljala, a bi izpadlo bedno, če bi šla nazaj. In situacija se do danes še ni stabilizirala. Še vedno se v meni prepletata dve reakciji na misel o zadnjem septembrskem tednu. Šla bi nazaj! in Fak, nikoli več!

Če povzamem: kaj nam je prinesla izmenjava? Poleg prijateljstev, od katerih bodo nekatera večna, druga pa so trajala samo en teden? A zato niso bila nič manj pristna? Mislim, da nam je prinesla znanje. Teorijo o tem, kako živeti brez odpadkov, smo prenesli tudi v prakso. Mislim tudi, da nam je izmenjava dala zavedanje, da lahko to znanje prenašamo naprej. Ideje, ki so rasle v naših glavah in se odbijale od sten skupnega prostora, so konec izmenjave potovale na vse konce sveta. Nekaj jih je ostalo v Sloveniji, ostale pa so odletele na Finsko, v Bosno in v Grčijo. In tam bodo dobile nov zagon in s svojo nalezljivostjo okužile še koga.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *