THE TRUE COST | Kakšna je prava cena poceni mode?

Ko sem pred desetimi leti odprla svojo garderobno omaro, me je tam pričakala povsem drugačna slika kot danes. Takrat sem se s sošolkami najmanj enkrat mesečno odpravila v Ljubljano, kjer sem v BTC-ju puščala pol svoje štipendije, približno ob istem času pa je v naše konce prišla trgovina Kik, ki je mojo že tako tanko denarnico še dodatno lupila skoraj vsak dan. Pod pretvezo cenovne ugodnosti, seveda.

Kaj je moda?

Marsikdo gleda na modo kot na nekaj vseprisotnega in univerzalnega, nekaj, o čemer se pač ne sprašujemo. Pač obstaja – tako kot na primer gravitacija. V resnici je moda vse prej kot kakšna dogma, čeprav njeni ustvarjalci seveda želijo, da jo dojemamo kot tako in počnemo tisto, kar »moramo« – kupujemo in jim ustvarjamo dobiček.

Moda se je v zadnjih letih spremenila skoraj do neprepoznavnosti. Včasih so na leto »izšle« štiri kolekcije – ena za vsak letni čas. Danes pa v želji po čimvečjem dobičku modna industrija lansira preko 50 kolekcij letno – »moda« se tako menja enkrat tedensko in, če ta teden nosiš majčko, ki je bila »moderna« prejšnji teden, si zastarel, čuden in nasploh nekul.

Kdo pa določa, kaj je moderno in kaj ni? Za to je zadolžena modna industrija, ki s ciljem maksimizacije dobička modo določa po principu: če so danes moderne visoke pete, bodo jutri moderne nizke pete. Zakaj? Da danes tečemo v trgovino po visoke pete, ki bodo jutri že tako iz mode, da si jih ne bomo drznili obuti, ampak bomo raje tekli v trgovino po nizke pete. In tako dalje in tako naprej.

Film The True Cost

Dokumentarni film The True Cost razkriva ozadje hitre mode, natančneje tovarn, imenovanih »sweatshops«, in delavcev, ki delajo v njih. Ena izmed držav, kjer se te tovarne nahajajo, je Bangladeš. Mnogi delavci tam zaslužijo manj kot tri dolarje na dan. Shima Akhter, vodja sindikata in delavka v tovarni, je ob začetku svoje »kariere« pri 12 letih zaslužila 10 dolarjev na mesec. Ko je z drugimi delavci zahtevala boljše pogoje dela, so jih brutalno pretepli s palicami, škarjami, »z našimi glavami so tolkli ob steno«. Še huje je bilo v Kambodži, kjer so uporniške delavce enostavno postrelili.

Tudi strukturno so tovarne izredno nevarni kraji. Ker v želji po zmanjševanju stroškov vodstvo ne skrbi za osnovne varnostne pogoje, prihaja do požarov in do tega, da se tovarne rušijo (v takšnem zrušenju je v Bangladešu leta 2013 umrlo preko 1000 ljudi). Ob požarih in ostalih katastrofah delavci tovarn ne morejo zapustiti, niti skozi okna – na teh so nameščene mreže, da delavci zaradi grozovitih pogojev ne bi poskakali v smrt.

Proizvodni proces poceni oblačil zastruplja ljudi in okolje. Začne se že pri gensko spremenjenem bombažu, ki povzroča bolezni pri kmetih, ki ga pridelujejo. Nadaljuje se z bombažnim tekstilom, ki ga obdelujejo s strupenimi barvili in kemikalijami. Ostanki bombaža se nalagajo na odlagališčih, kjer dež kemikalije izpira v tla in v vodo. Naša oblačila šivajo premalo plačani delavci, ki živijo in delajo v nečloveških pogojih in so pogosto še otroci.

Vse to, da lahko skoraj vsak dan oblečemo novo majčko in da jo, ko se pojavi najmanjša luknjica, brez pomisleka vržemo v smeti. S ponosom pripovedujemo o vseh poceni oblačilih, ki smo jih danes prinesli iz trgovine, ob tem pa ne pomislimo, kaj je razlog, da so ta oblačila tako poceni.

Zgodbe črnega petka

Še bolj se naše obsedenosti z nakupovanjem zavemo, če poslušamo zgodbe »črnega petka«.

Črni petek je v ZDA dan za dnevom zahvalnosti. Od leta 1952 se smatra za začetek nakupovalne sezone pred božičem in večina večjih prodajalcev ta dan trgovine odpre zelo zgodaj ali celo ponoči. Cene artiklov so na črni petek precej nižje kot običajno.

– vir: Wikipedia

Prebrala sem veliko zgodb s tega dne, ki jih na socialnih omrežjih objavljajo prodajalci, ki so jim bili priča. Kaj naj rečem … Ena je hujša od druge. Ljudje se stepejo zaradi toasterjev, sredi takih pretepov se znajdejo celo dojenčki, ljudje izkoriščajo majhne otroke, da v vsesplošni paniki kradejo artikle. Z vami pa bi rada delila najhujšo zgodbo, ki sem jo našla na spletni strani Buzzfeed:

»Pred nekaj leti, ob začetku razprodaj, se je v trgovino vsul kup ljudi, ki so želeli priti do svojih stvari. Neko žensko so podrli in svinčnik se ji je zapičil naravnost v vrat. Na srečo je zgrešil veno. Nihče ji ni poskušal pomagati, samo stopali so čeznjo, da bi prišli do stvari.

Sodelavec, ki je videl, kaj se je zgodilo, je moral stati nad njo, da je ne bi poteptali. Ko so prišli reševalci, so morali ljudi dobesedno odrivati s poti, saj se nihče ni hotel premakniti.«

Morda se problemi, kot so poteptani nakupovalci in porušene tovarne v Bangladešu, zdijo oddaljeni. Morda se sami sebi zdimo nemočni. Ampak čas je, da sprejmemo temeljno resnico potrošništva: če ni povpraševanja, ni ponudbe. In kot potrošniki nismo nemočni. Vsakič, ko odpremo denarnico, z njo volimo. Ustvarjamo povpraševanje po hitri modi ali pa po trajnostni modi. Odločitev je naša. Če premaknemo povpraševanje v bolj trajnostno smer, nam bo ponudba gotovo sledila.

Kaj lahko torej storite, da se oblečete bolj okolju prijazno?

1. Oblačila ponosite do konca. 

Kar 95 odstotkov oblačil, ki jih zavržemo, je mogoče reciklirati ali popraviti. Večina kosov, ki na letni ravni pristanejo v smeteh, je še uporabna – odvrgli smo jih zgolj zato, ker smo se jih naveličali. Oblačila, ki jih kupite, ponosite do konca, če pa vam niso več prav ali ne ustrezajo več vašemu stilu, jih podarite prijateljem, sorodnikom ali odnesite v trgovino z oblačili iz druge roke.

2. Popravite.

Če še malce ostanemo pri zgornji trditvi, se vam je že kdaj zgodilo, da ste na najljubši srajci opazili drobceno luknjo in jo brez pomisleka vrgli v smeti? Upam si trditi, da lahko, tudi če niste še nikoli držali v roki šivanke, popravite večino napak, ki se z redno uporabo pojavijo na oblačilih. To so odpadli gumbi, drobne luknjice in šivi, ki so popustili. Na tej strani najdete kar nekaj napotkov za poživitev starih čevljev, za popravilo strganih hlač in podobno. Ne bojte se vsaj poskusiti. Če vam ne uspe, lahko za pomoč prosite koga bolj izkušenega ali (le v skrajnem primeru) kos vendarle odvržete.

3. Kupujte iz druge roke. 

Preko spleta ali v fizičnih prodajalnah. Predsodki glede kupovanja iz druge roke so odveč. Takšna oblačila so seveda mnogo cenejša, iz njih pa so se v večjem delu že izprale kemikalije, s katerimi so jih obdelali v tovarnah. Če vas skrbi, da bi vas na cesti v »njenem« puloverju opazila soseda, le pomislite, koliko enakih kosov oblačil prodajo večji ponudniki hitre mode, kot so H&M, Zara in podobni.

4. Kupujte trajnostno. 

Na tržišču obstaja veliko znamk, ki izdelujejo oblačila iz organskih materialov, delavci pa so za svoje delo tudi pošteno plačani. Kose, ki jih ne morete oziroma nočete kupovati iz druge roke (v mojem primeru je to gotovo spodnje perilo), kupujte od trajnostnih proizvajalcev.

5. Zavrnite vrečko.

Razumljivo je, da si kosov iz trgovin, ki prodajajo oblačila iz trajnostnih materialov, ne moremo privoščiti prav vsi. Če se po kak kos že odpravite v »navadno« trgovino, naredite vsaj minimum – na internetu si poglejte, katere trgovine so najhujši onesnaževalci in se jim izognite, poskrbite, da pakiranje kupljenih oblačil ne vsebuje plastike (primer so nogavice, ki včasih visijo na majcenih plastičnih obešalnikih), zavrnite vrečko, če vam jo ponudijo in, kot pravi 1. točka, kupljeno tudi izrabite do konca.

Boste poskusili?

Do prihodnjič.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *