Katerim netrajnostnim izdelkom se nisem odpovedala?

Read Which non-zero-waste items haven’t I given up? in English HERE.

Če ste Manj smeti – Manj skrbi  spremljali od prvega dne, veste, da se je vse začelo s 30-dnevnim zero waste izzivom. Vsak dan septembra 2016 sem predstavila en aspekt življenja brez odpadkov, zaključila pa z razmišljanjem, na katerih področjih je zame življenje brez odpadkov nemogoče.

Špageti so primer “manjšega zla” – če bi jih želela kupiti brez embalaže, bi se ponje morala voziti kar daleč. Raje izberem opcijo, ki mi je blizu in pakirana v karton.

Človek se spreminja in s tem se spreminja tudi njegov okus, preference, njegovo znanje in izkušnje. In to za seboj potegne različne stvari.

Pred malo več kot enim letom sem kot stvari, pri katerih absolutno nikoli ne bi mogla biti zero waste, naštela toaletni papir, zdravila, vegansko mleko in ustvarjanje.

Kako pa na to gledam danes?

Še vedno sicer nisem prepričana, da bi zmogla na wc-ju uporabljati krpe za večkratno uporabo (ampak en velik BRAVO! tistim, ki jim to uspeva), zato raje kupujem recikliran toaletni papir, ki ni pakiran v plastiko. Sicer pa so me kar kmalu podučili, da je umivanje mnogo bolj higienično kot samo brisanje, zato bom ob selitvi na svoje razmislila o montaži nekakšnega sistema za umivanje.

Zdravila so pač zdravila. Še vedno se jim izogibam, dokler le gre – ob blagem glavobolu, na primer, ne bom vzela tablete, ampak bom raje za eno uro zadremala. Se pa zavedam, da je včasih jemanje zdravil neizogibno. Svojega zdravja ne želim ogrožati za nobeno ceno. Kontracepcije brez plastične embalaže, ki bi mi bila dostopna, pa žal še nisem našla.

Vegansko mleko zdaj v veliki meri izdelujem sama. Včasih pa si ga kupim v tetrapaku, obogatenega z vitaminom B12. Ko sem začela s svojo potjo do življenja brez odpadkov, sem bila vegetarijanka. Zdaj se po najboljših močeh trudim izločit iz svoje prehrane vse izdelke živalskega izvora. Tako vitamina B12 v telo ne morem vnesti naravno s hrano, zato ga raje kot v obliki tablet zaužijem dodanega veganskim živilom. Tako z eno embalažo, ki jo lahko recikliram, ubijem dve muhi na en mah.

Na področju ustvarjanja pa se še vedno strinjam z napisanim. 🙂

Čemu pa se danes ne odrekam, čeprav ni zero waste?

Veganskim priboljškom. Sicer verjamem, da lahko kot vegan čisto dobro in zdravo ješ brez raznoraznih v plastiko pakiranih nadomestkov, če se le držiš nekaterih osnovnih živil ter svežega, lokalnega sadja in zelenjave. Vendar tudi veganska dušica kdaj rabi malo crkljanja. Moja se tam pa tam crklja z vegansko salamo, jogurtom in sirom. Te kupujem čimbolj poredko in v čimvečji embalaži, ker je tako davek za okolje manjši.

Predmetom “manjšega zla”. Haha, kako zlovešče to zveni. 😀 Včasih pač življenje brez odpadkov ni enostavno in je potrebno izbrati manjše zlo. Pri predmetih iz plastike ali v plastični embalaži naredim izjemo, če: jih bom lahko uporabljala vsaj 5 let ALI če lokalno ne morem dobiti bolj trajnostne različice IN če se mi finančno splača (zadnji samo v kombinaciji s 1. ali 2.)

Primer: Nekaj časa nazaj sem v Lidlu fantu kupila kovinsko flaško za vodo. Embalaža je bila kartonska, imela pa je plastičen okenček. Vseeno sem jo vzela, ker je bila kljub plastičnemu okenčku to 1. edina lokalno dostopna trajnostna opcija, 2. bila je cenovno ugodna in 3. fant zdaj ne bo v službi vsak dan spraznil ene ali dveh plastenk.

Kathryn Kellogg, ena mojih najlubših blogerk, je v eni svojih objav govorila o konceptu “personal sustainability”. Gre v bistvu za to, da če neke stvari ne maraš početi, to ne more biti trajnostna praksa. Na vseh področjih se tako ženemo za popolnostjo, da pozabimo, da vsak korak šteje. To velja tudi za življenje brez odpadkov. Tu ne gre za vse ali nič, ker vse ni omogočeno vsem. Namesto, da se žreš s popolnostjo, poskrbi, da v stvar vlagaš vse, kar lahko – nič več in nič manj.

Kaj ste v 2017 najraje brali

Leto se je obrnilo. Naj bo za vse nas uspešno, zdravo, srečno in veselo!

Leto 2017 je bilo leto, ko sem se z vso silo vrgla v življenje brez odpadkov. Bilo je tudi leto, ko je blog Manj smeti – Manj skrbi resnično zaživel. Res uživam v tem, da svoja znanja in izkušnje predajam naprej in vse to mi omogočate vi, ki vsebine strani redno spremljate. Res, RES iskrena hvala vsem, ki klikate povezave do bloga, všečkate fotografije na Instagramu in komentirate objave na Facebooku. Vi in vaši odzivi mi pomenite ogromno, brez heca.

Normalno je, da so nekatere objave bolj popularne kot druge. Tudi na Manj smeti – Manj skrbi je tako. Zdelo se mi je primerno, da novo leto začnemo s pregledom najbolj klikanih objav v lanskem.

Najbolj vas je zanimal moj prehranjevalni zero waste izziv, v okviru katerega sem en teden hrano kupovala skoraj popolnoma brez embalaže, za nakupe pa sem imela na voljo samo 10 evrov. Nekaj podobnega bom letos gotovo ponovila, seveda z nekaj prilagoditvami, da bo malo drugače.

Nedelje so bile namenjene klepetom z ostalimi zero wasterkami oziroma osebami, ki jih tak način življenja zanima. Največkrat ste kliknili na pogovora z Janjo Srčnik in Mojco Bernik, ki sta govorili vsaka o svoji trgovinici brez odpadkov – Janja o Srčnem kotičku, Mojca pa o Moj svet, čist planet. Navdušila vas je še Silvia Hren Mandelc, s katero sva klepetali o menstruaciji brez odpadkov, s ponosom pa sem vam predstavila tudi Gittemarie, dansko blogerko oziroma vlogerko, ki je bila pravzaprav povod, da sem danes to, kar sem. Čeprav so zdaj predstavitve bolj redke, sigurno lahko pričakujete še kakšno.

V letu 2018 sem se med drugim zaobljubila, da bom objavljala več veganskih receptov brez odpadkov, čeprav jih lahko že zdaj na strani najdete kar nekaj. Najraje ste si pripravljali vegansko ovseno mleko in mug cake.

Izguba ljubljene osebe je ena najhujših stvari, kar se nam lahko zgodijo, a lepo je videti, da bi se vas tako veliko pokojnih raje spominjalo drugače kot s kupi plastičnih sveč.

Skupaj z mano ste se spraševali, ali je življenje brez odpadkov dražje kot “običajno” življenje, na koncu pa smo ugotovili, da lahko tako celo prihraniš!

Tako, to je bil seznam 10 objav, v katerih ste najbolj uživali v preteklem letu. Upam, da bomo še naprej skupaj ustvarjali lepšo prihodnost.

10 novih naključnih dejstev o meni | Kako me vidi najboljša prijateljica

Dobro jutro!

Nisem pričakovala, da boste objavo Kdo je Martina? | 20 naključnih dejstev o meni klikali in brali s takšnim veseljem! Uau! 😃 Ker ste očitno tako kot jaz firbčni, kdo je oseba za tipkovnico, ko berete blog, sem se odločila, da se vam predstavim še z 10 naključnimi dejstvi – ampak tokrat po besedah moje najboljše prijateljice Eve. Nažicala sem jo, da napiše 10 stvari, ki ji padejo na pamet, ko pomisli name. Moram reči, da sem se pri nekaterih kar dobro nasmejala. 😃 In da me je dobro ujela.

   

1. Rada se zavije v (pre)velik pulover.

2. Težko ostane pri miru.

3. Kavo pije počasi. Zelo počasi. 

4. Rada bere, posebno mesto pa ima Harry Potter.

5. Ima poseben smeh, na katerega včasih odgovorijo tudi ptice. 

6. Občasno začne spuščati čudne glasove. Včasih zveni kot bolan tjulenj. (Ne bom zanikala, haha 😃)

7. Rada ima filme in knjige na temo potovanja skozi čas.

8. Veliko strast ima do ekologije.

9. Velikokrat ustvarja do zgodnjih jutranjih ur.

   

10. Je zelo zanesljiva oseba.

Kdo je Martina? | 20 naključnih dejstev o meni

martina 7

Dobro jutro!

Se kdaj vprašaš, kdo je oseba, ki stoji za tvojim najljubšim blogom? Mene to vedno zanima. S čim se še ukvarja ta človek? Kakšen je njegov oziroma njen značaj? Česa si želi, česa se boji?

Današnjo objavo bom izkoristila za to, da naštejem nekaj dejstev o sebi, za tiste, mi vas zanima, kdo je pravzaprav Martina in, kaj počne, ko ne razmišlja o varovanju okolja.

Pa dajmo ☺

1. Po izobrazbi sem novinarka, oz. bom, ko naredim še zadnji izpit.

martina 1     martina 2

2. Nekaj let nazaj sem se ukvarjala s petjem – pela sem v bendu, imenovali smo se Baby Octopus. 😄

3. Najraje berem kriminalke in knjige tipa Dan Brown – obožujem kupovanje secondhand knjig.

4. Bojim se teme in višine.

5. Ose, pajke, kobilice in podobne zverinice vedno odnesem ven, nikoli jih ne ubijem.

6. Že nekaj let pišem roman, ampak mi gre zeloooooo počasi.

7. Moja velika želja je odpreti secondhand trgovino.

8. Ko sem bila majhna, sem želela biti forenzičarka (CSI navdušenka pač 😄).

martina 3     martina 4

9. Obožujem delanje načrtov za učenje (učenje mi, mimogrede, ni tako zelo pri srcu 😄).

10. Najdlje od doma me je zaneslo v Grčijo (letos poleti).

11. Izpit za avto imam že 7 let, pa večina ljudi misli, da ga nimam, ker skoraj nikoli ne vozim.

12. Ko primem v roke knjigo, ne morem nehat brat, dokler ne zmanjka knjige ali mene (podobno je s kvačkanjem).

13. Ko sem bila stara okrog 6 let, so vsi mislili, da sem fantek, ker sem imela kratke lase in zadaj “repek”.

14. Obožujem jesen in zimo. Ne maram poletja.

15. Najljubša hrana: everything potato.

16. Med 10. in 12. letom sem imela rap fazo, ko sem poslušala Eminema, 50 Centa, Murata&Josea in na glavi nosila ruto, čez pa kapo s šiltom.

martina 5     martina 6

17. Kakih pet let prej sem bila prepričana, da je najbolj kul frizura: kratki lasje, preča na sredini, na eni strani polizano, na drugi strani skodrano. A?

18. Kar naprej moram nekaj ustvarjat – kvačkat, brusit, rezljat, šivat – drugače se mi zmeša.

19. Sovražim, ko mi kdo reče, da bi morala bit takšna in takšna, ker sem ženska.

20. Vic, ki ga vedno povem, ko prilika nanese: Družina sedi pri kosilu. Sinček mrko gleda v krožnik in pravi: “Mami, jaz ne maram dedka!” Mami ga grdo pogleda in odvrne: “Ja pol pa vsaj krompir pojej!”

 

Ja, kot zero waster lahko tudi prihraniš! | Tabu tema življenja brez odpadkov?

Prihranki 1

Črni petek je in medtem ko drugi verjetno razmišljajo o tem, kako bodo z današnjim pohodom po trgovinah prihranili, jaz razmišljam o nečem drugem – sicer tudi o prihrankih, a na nekoliko drugačen način.

Spremljam kar nekaj zero waste blogerk, tako tujih kot slovenskih, in večkrat sem zasledila, da se (njihove besede) načrtno izogibajo pisanju o tem, kako so lahko tudi prihranki spodbuda za življenje brez odpadkov. Ker da smisel takšnega načina življenja ni v denarju. Do določene mere se s tem seveda strinjam. Smisel življenja brez odpadkov res ni v denarju. Ni v zaslužkih, niti ni v prihrankih. Smisel življenja brez odpadkov je živeti enostavno življenje, ki ni pod diktaturo kapitala in je hkrati prijazno do okolja. Ima pa tak življenjski slog definitivno tudi finančne prednosti, za katere nima smisla, da jih zanikamo oziroma ignoriramo.

Manj smeti – več prihrankov

Ko rečem, da ima ta življenjski slog določene finančne prednosti, moram dodati še, da te prednosti veljajo le, če se zadeve lotiš na pravi način. No, nočem zdaj rečt, da je pot do zero waste življenja samo ena. Še vedno zagovarjam razmišljanje, da naj se vsak potrudi po svojih najboljših zmožnostih. Vendar pa te kot “svežega” zero wasterja kaj lahko zanese in začneš delati katero od najpogostejših petih napak. Dve izmed teh (metanje plastičnih pripomočkov v smeti in kupovanje novih, neplastičnih ter brezglavo kupovanje zero waste “must have” stvari) imata lahko precej negativen vpliv na denarnico. Vsekakor pa elementi življenja brez odpadkov že sami po sebi omogočajo lajšanje finančnega bremena, brez da bi o tem kaj veliko razmišljali.

Zero wasterji manj kupujemo.

Logično: manj nakupov – manj porabljenega denarja. Ljudje niti približno ne potrebujemo toliko stvari, kot mislimo, da jih. Pa vendar smo obsedeni z nakupovanjem. V nakupovanje nas prepričujejo raznorazni oglasi, ki nam v glavo vbijajo, da bomo le ob nakupu najnovejšega izdelka postali resnično srečni. To seveda ne drži. Vse stvari, ki smo jih nakopičili okrog sebe, nam kljub obljubam proizvajalcev ne poenostavljajo življenja. Prinesemo jih domov, nimamo jih kam dati, ne znamo jih uporabljati. In ravno, ko jim najdemo mesto in osvojimo njihovo uporabo, nekaj crkne. Veliko živcev in denarja lahko prihraniš, če enostavno zmanjšaš pogostost nakupovanja.

Kupujemo samo tisto, kar potrebujemo.

Dober nasvet, ki sem ga dobila glede impulzivnega nakupovanja, je. Ko v trgovini zagledaš predmet, ki bi ga rada imela, pojdi domov. Če po enem mesecu ugotoviš, da brez predmeta resnično ne moreš, ga kupi. In če se odločiš za nakup, kupuj iz druge roke.

Radi kupujemo iz druge roke

V obtoku je ogromno predmetov, še popolnoma uporabnih, ki so se jih lastniki preprosto naveličali. Nakup takega predmeta je bolj okolju prijazen, saj so za izdelavo novih potrebne surovine in energija, predmet, kupljen iz druge roke pa že obstaja in najbolj ekološko je, da ga izrabimo do konca.

Kupujemo kvalitetno.

Kjer le ni mogoče, da bi kupila rabljeno (večinoma gre za spodnje perilo, posteljnine itd.), investiram v kvaliteto. Ker je v teh primerih cena nekoliko višja, je morda videti, kot da tu ni prihrankov. A to ne drži. Kvalitetni predmeti so na dolgi rok cenejši – pod pogojem da je vzrok za višjo ceno res kvaliteta -, ker ni treba kar naprej kupovati novih.

Mimogrede, nedolgo nazaj sem odkrila svojo strast do izdelovanja infografik, zato jih bom na Manj smeti – Manj skrbi pogosto objavljala. Tale ti lahko pomaga pri dilemi, ali neko stvar kupiti ali ne.

Če se ti zdi uporabna, jo pripni na svojo Pinterest tablo, preko Facebooka pa jo lahko deliš tule.

Zero waste in zaslužki? Hell, yes!

Okej, ne gre ravno za zaslužke v striktnem pomenu besede, gre pa za način, kako si povrniti del kupnine za predmet, ki ga ne nameravaš izrabiti do konca. Recimo, da si kupiš telefon in po enem letu ugotoviš, da ti ne ustreza, čeprav še vedno deluje brezhibno. Seveda ga želiš predati naprej in popolnoma nič ni narobe s tem, da želiš zanj dobiti kak evro, ki ti bo pomagal k nakupu drugega, boljšega. Pri tem ti lahko pomagajo spletne strani, kot je Bolha. Če nimaš časa ukvarjati se s prodajo oziroma želiš svoje stvari podariti, jih lahko odneseš v prodajalno, kjer se ukvarjajo s prodajo stvari iz druge roke. Jaz knjige nosim v bukvarno Zmajeva luknja, ostalo pa v Staro šolo v Trbovljah.

Kakšne so pa tvoje nakupovalne navade? Kaj bi lahko delal/a drugače, da bi bil okoljski vpliv tvojega nakupovanja čimmanjši?

In še to: na Facebooku bom danes v “čast” črnemu petku ves dan objavljala srhljive zgodbice ljudi, ki so doživeli in (komaj) preživeli ta dan. Preživite ga tudi vi – po možnosti z družino, prijatelji in brez nakupovanja.

Zero waste higiena | Lesena zobna ščetka

zobna-scetka-3

Ko se nekoliko poglobiš v življenje brez odpadkov, ugotoviš, da skoraj za vsak plastičen izdelek obstaja bolj okolju prijazna alternativa. To velja tudi za zobne ščetke.

Samo Američani letno stran zmečejo skoraj milijardo zobnih ščetk. Predstavljamo si lahko, kakšna je ta številka na svetovni ravni – OGROMNA. Zobne ščetke so ponavadi izdelane iz plastike, držalo je za lažji oprijem oblečeno v nekakšno gumo, ščetine so iz najlona, embalaža pa je skoraj vedno plastična. Te ščetke bodo skupaj z embalažo v najboljšem primeru preživele večnost na odlagališčih, v najslabšem pa bodo končale v oceanih, kjer jih bodo pojedle živali, ali pa jih bodo sežgali in bodo v zrak spuščale strupene pline. Glede na vse to mislim, da je res skrajni čas, da začnemo iskati in vlagati v okolju bolj prijazne alternative.

Najbolj razširjena alternativa trenutno so zobne ščetke z lesenim držalom. Na svetovni ravni pridobivajo na popularnosti (tako kot menstrualne skodelice, kovinske britvice in druge ekološke alternative) in tudi v Sloveniji jih lahko kupimo pri čedalje več ponudnikih.

Kaj pa če …

Preden sem začela uporabljati leseno zobno ščetko, sem imela do njih nekaj zadržkov. Prvi je bil strah, da bi se z lesom zaskalila (dobila trsko v) roko ali, še huje, v usta. Au. Drugi je bila trdota ščetin. Na spletu sem namreč prebrala kar nekaj kritik, kako nobena od tovrstnih zobnih ščetk nima ravno mehkih ščetin, kar je lahko za dlesni precej slabo. Še posebej v mojem primeru, saj imam vnetje dlesni, ki se vleče že kar nekaj časa. Vseeno sem si rekla, da ne bom nikoli vedela, če vsaj ne poskusim. Še vedno lahko z njo čistim fuge, če že zob ne bom mogla.

Leseno zobno ščetko so mi prijazno poslali iz spletne trgovine Malinca – zobna ščetka švedske znamke Humble Brush pri njih stane 4,99 evra. Cena sicer ni najnižja, je pa čisto primerljiva s ceno večine plastičnih zobnih ščetk.

zobna scetka 1     zobna scetka 2

 

Kaj mi je pri ščetki všeč?

Ročaj zobne ščetke je izdelan iz 100-odstotno biološko razgradljivega bambusa, kar pomeni, da ga lahko po uporabi odvržeš na kompost ali v bioodpadke. Ščetine so brez toksina bisfenola A. Škatlica, v kateri je ščetka, je narejena iz, tako trdijo pri Malinci, 100-odstotno recikliranih materialov. Notranji ovoj pa je biorazgradljiv in ga je prav tako kot ročaj mogoče kompostirati.

Moj strah, da bi se s ščetko zaskalila (zaškalila??) je bil odveč. Površina ščetke je namreč povsem gladka. Prav tako me ne moti trdota ščetin, čeprav res niso tako mehke kot pri moji prejšnji, plastični ščetki. Na ščetine sem se navadila, prav tako na to, da je ročaj bolj robusten in se ne upogiba kot pri plastičnih ščetkah. Zdi se mi celo, da to omogoča večjo kontrolo nad ščetko.

Novo ščetko sem pokazala zobozdravniku, ki je rekel, da razen roza barve nima nobene pripombe. Dokler je tehnika umivanja zob pravilna, pravi, je ta ščetka čisto ok. In res se z njo še nisem zbodla v dlesni, medtem ko tega za vse plastične ščetke prej ne morem reči. Tehnika očitno res šteje 😃

Ščetko oziroma njene proizvajalce odlikuje tudi dobrodelnost. Kot mi je pojasnila Nastja iz spletne trgovine Malinca:

“Proizvajalec zobnih ščetk, torej podjetje HumbleBrush, za vsako prodano zobno ščetko podari eno dodatno zobno ščetko v dobrodelne namene – tistim, ki si zobozdravstvene oskrbe ne morejo privoščiti. Nam potem vsake toliko pošljejo slike/poročilo od otrok in tudi odraslih, ki so brezplačne zobne ščetke prejeli. Res se trudijo pomagati, zato smo se tudi odločile, da bomo ščetke vključile v prodajo v Malinci.”

Ščetine – biorazgradljive?

Rada bi opozorila samo na nekaj. Tako na spletni strani proizvajalca kot na spletni strani prodajalca je nekajkrat omenjeno, da so ščetine razgradljive.

Takole pišejo pri Humble Brush:

»All our products therefore use Nylon 6 which degrades faster than lower grades of nylon. […] Nylon 6 is a material ideally suited for dentistry but also degrades over time and can be processsed through regular waste channels.«

Takole pa pri Malinci:

»Ščetine so narejene iz najlona, ​​trajnega materiala, ki se samostojno razgradi v daljšem časovnem obdobju.«

Medtem ko navedeni podatki (vsaj, kolikor jaz vem) niso netočni, bi lahko bili napačno razumljeni. To, da se najlon razgradi, nikakor ne pomeni, da je biorazgradljiv v smislu organskih snovi. Čeprav nekatere vrste plastike lahko sčasoma razpadejo na ogljikov dioksid in vodo, se to lahko zgodi le v posebnih pogojih, ob prisotnosti posebnih bakterij. Več verjetnosti je, da bodo te ščetine razpadale na vedno manjše delce, imenovane mikroplastika. Ta zastruplja živa bitja in lahko skozi prehranjevalno verigo najde pot na tvoj krožnik. Bi pojedel/a svojo zobno ščetko? Ne? Se mi je kar zdelo.

Kolikor vem, nobena zobna ščetka danes ni popolnoma biorazgradljiva. Izjema so tiste s ščetinami iz prašičje dlake, ki pa – očitno – niso veganske. Pri večini lesenih zobnih ščetk je tako navada, da odlomiš glavo oziroma populiš ščetine in jih odvržeš v mešane odpadke, ročaj pa v bio ali na kompost. Moja velika želja je, da bi kdo končno pogruntal veganske, 100-odstotno biorazgradljive zobne ščetke. Do tedaj pa so te, ki so trenutno na voljo, še vedno veliko, VELIKO boljša rešitev kot povsem plastične ščetke.

Kaj pa ti? Že imaš leseno ščetko ali še vedno vztrajaš pri plastičnih?

Mug cake tortica v 3 minutah | veganska, zero waste

mug cake

mug cake 2

Pred dnevi se mi je noro zaluštalo nekaj sladkega. Ujelo me je povsem nepripravljeno. 1. nisem bila doma in 2. tudi, če bi bila, so možnosti, da bi doma našla veganske sladkarije brez embalaže, podobne tem, da bi se moj pes postavil na dve nogi in začel recitirat poezijo.

mug cake 3     mug cake 4

Vidite? Luškan za pop*, ampak nič glih pesniško navdahnjen.

Nemogoče scenarije na stran, ker so bile že vse trgovine zaprte in ker verjetno tudi tam ne bi našla, kar sem iskala, sem se morala domisliti doma narejene rešitve. In ta rešitev je prišla v obliki mug cakea.

»Mug cake« oziroma tortica v lončku je idealna za potešitev redkih, hitro zadovoljivih napadov sladkosnednosti. Meni sladkarije zapašejo le nekajkrat na leto in zelo hitro jih imam dovolj, zato nima smisla, da bi si pekla/kupovala celo torto, ki bi jo nato morala vreči stran. Kupovala sploh ne, glede na to, kako DRAGE so veganske tortice okrog mene – ne, hvala.

Nič ni lažjega, kot doma speči tortico za enega – no, razen pojesti omenjeno tortico. Vse sestavine samo zmečeš v skodelico in mešaš. A pozor – ko misliš, da so sestavine že dovolj pomešane med seboj, mešaj še kako minuto dlje. Nič namreč ni bolj nagravžno kot grudica zapečene sode bikarbone, ki se ni vmešala v maso. Brr, me kar strese. Govorim iz izkušenj, otroci. Mešaj, mešaj in še enkrat: MEŠAJ.

Masa mora biti gladka in dovolj gosta, da žlica v njej skoraj obstane pokonci. Tortica v mikrovalovki namreč naraste in preredka masa se bo zlila čez robove skodelice. Zakaj bi tortico čistil/a z dna pečice, če jo lahko poješ!?

V mojem receptu piše, da se tortica peče dve do tri minute. Videla pa sem že tudi recepte, v katerih je pisalo, da potrebuje samo 30 sekund. V resnici je to predvsem odvisno od mikrovalovke. Če uporabiš primerno količino pecilnega praška/sode bikarbone, bo tortica med peko začela naraščati. Ko se nekoliko spusti nazaj, je pečena. Preveriš pa lahko tudi z naslednjim trikom: tortico vzemi iz mikrovalovke in jo »špikni« z vilicami. Če so zelo mokre in zapacane, tortico še za minuto vrni v mikrovalovko.

Ker so vse sestavine užitne tudi surove, tortico brez skrbi lahko vzameš iz pečice nekoliko prej, da bo ostala bolj sočna. Spet, govorim iz izkušenj. Že večkrat se mi je tortica nekoliko preveč izsušila. Ko sem jo vzela iz mikrovalovke, sem povrh namazala žličko marmelade in jo posula še z malo kakava. Prvih nekaj grižljajev je bilo nebeških, a notranjost je bila brezvezna in suha. Zdaj tortico raje vzamem iz pečice kako sekundo prekmalu.

Verjetno pa bi se dalo problem rešiti tudi s koščki čokolade, sadjem ali čim podobnim, kar lahko vmešaš v maso. Lepota mug cake tortic je, da vanje lahko vtakneš dobesedno karkoli. Lahko povsem izpustiš sladkor in ga zamenjaš z vegansko nutello. Lahko izpustiš kakav in masi primešaš zdrobljene piškote. Namesto rastlinskega mleka ali vode lahko uporabiš pomarančni sok. Glavne sestavine so pač moka, olje, neka tekočina in pecilni prašek/soda bikarbona. Od tu naprej imaš povsem proste roke.

Zdaj pa, brez nadaljnjega odlašanja …


Veganska »mug cake« čokoladna tortica brez ostankov

mug cake 1

Sestavine:

  • 4 zvrhane žlice moke
  • 1 zvrhana žlica kakava v prahu
  • 2 zvrhani žlici sladkorja
  • 1/4 čajne žličke sode bikarbone
  • 2 žlici olja
  • 5 žlic rastlinskega mleka ali vode.
  • (po želji) veganski čokoladni koščki, kandirano sadje …

Čas priprave: 5 minut

Nastane: 1 skodelica najboljše tortice

Vse sestavine stresi/zlij v skodelico in mešaj. Če je masa pregosta, dodaj še malo tekočine. Če je preredka, potrebuje še malo moke ali kakava. Ko so sestavine res (res!) dobro premešane, skodelico za nekaj minut postavi v mikrovalovno pečico – pri meni doma potrebuje dve do tri minutke.

Po tem času je tortica pripravljena. Lahko jo povrh posuješ s sladkorjem v prahu ali jo kako drugače popestriš, lahko pa v njej uživaš kar tako. Kar je najlepše, je, da pri takšni tortici zagotovo ne bo ostankov, ki bi morali v smeti.

Kako pa ti pripraviš mug cake? Zaupaj nam na Facebooku!

Zero waste in darila | Kako se izogniti neželenim darilom

zavrniti darila 1

November je tu in končno lahko začnem govoriti o božično-novoletnih praznikih 😃

Odkar pomnim, praznike ob zaključku decembra enačimo z darili. Pod jelko nas kar trikrat v mesecu čakajo stvari, s katerimi se obdarujemo v imenu “dobrih mož”. Na žalost vsi daril ne izbirajo z obdarovancem v mislih in tako nas v novo leto pogosto pospremijo reči, ki jih nočemo, še manj pa potrebujemo.

S fantom si ob praznikih, rojstnih dnevih in obletnicah načeloma ne podarjava več stvari, razen, če veva, da drugi nekaj potrebuje. Namesto tega raje denar dava na kup in greva na izlet, v kino ali na dobro večerjo.

Na žalost veliko ljudi ne razmišlja na ta način. Darila (čeprav brezvezna) si dajemo, ker je to v navadi, ker se tako “spodobi” in takšne navade je težko spremeniti. Ampak s prijaznostjo in vztrajnostjo lahko v vsakršni situaciji dosežeš marsikaj.

Razmišljaj vnaprej.

Najlažje darila zavrneš, če preden se nesojeni obdarovalec sploh odpravi v trgovino. Dobro je, da to storiš čimprej. Če vabiš na dogodek, kjer so darila “pričakovana”, na primer na rojstni dan, že v vabilu prijazno povej, naj s seboj prinesejo samo dobro voljo (kliše, vem). Če ljudje vztrajajo, da bi radi prinesli darilo, jih lahko prosiš, naj ti podarijo nekaj, kar resnično potrebuješ.

Ko darilo že pride …

Malo bolj “tricky” situacija so vabila na obisk, kavico ali podobno, ko ne veš, ali je povabljeni imel namen prinesti kakšno drobno pozornost ali ne. V tem primeru jaz ne bi rekla ničesar, bi pa darilo prijazno zavrnila. Poudarek na prijazno, brez razglabljanja in dramatiziranja. “Hvala, ampak ne potrebujem,” bi moralo zadostovati. Če vprašajo zakaj, pa pač pojasniš, kakšni razlogi stojijo za tem.

Slaba vest?

Verjamem, da ti ni prijetno zavrniti darila. Najbrž nikomur ni, sploh tistim, ki tega še niso navajeni. Vendar je slaba vest odveč. Ljudje, ki te imajo radi in so ti blizu, verjetno vedo, da poskušaš živeti brez odpadkov. Najbrž bodo razumeli, da njihovo darilo ni v skladu s tvojimi načeli. Vegan verjetno ne bi iz slabe vesti sprejel krače pršuta, kanje? Gre za isti princip. Če odreagirajo negativno, kljub tvoji prijaznosti, to pač veliko pove o njih in pomojem se zaradi takšnih ljudi ni treba sekirat. Darilo je vendar namenjeno temu, da te osreči.

Prijaznost je ključnega pomena.

Tako, kot bodo morali tvoji bližnji biti razumevajoči, bodi tudi ti. Če z zero waste življenjem šele začenjaš, se lahko zgodi, da bo kdo na to enostavno pozabil. Najbrž se tudi tebi še kdaj zgodi (meni se!), kako se ne bi drugim. Poskusi ne odreagirati z jezo, ampak s prijazno besedo. Ta bo veliko bolj zalegla kot prepir, vsaj na dolgi rok.

Previdno izbiraj svoje bitke. V nekaterih situacijah darilo lahko zavrneš, v drugih pa pač ne. Če se ti tisti trenutek zavrnitev ne zdi primerna, darilo sprejmi. Kasneje ga lahko odneseš v trgovino iz druge roke, ga podariš naprej (ampak ne isti osebi!) ali, če je bil zraven račun, ga preprosto neseš nazaj v trgovino. Pomembno pa je, da pri svojih odločitvah vztrajaš in o njih govoriš.

Toliko o obdarovanju s strani obdarovanca. Če si ti na strani obdarovalca, si lahko tule in tule prebereš, kakšna so zero waste darila. Lahko pa ti dve objavi deliš s svojimi bližnjimi in morda bodo darila, ki te bodo čakala pod jelko, letos bolj okolju prijazna. 😉

Kako pa se obdarujete vi in vaši bližnji?

Enostavno vegansko »mleko« | 4 minute, 2 sestavini

Read Easy vegan milk | 4 minutes, 2 ingredients in English HERE.

Ko sem v okviru izmenjave Let’s Waste No More opisovala svoje življenje brez odpadkov, sem dobila prav posebno vprašanje, ki mi je dalo misliti: Je naključje, da so številni zero wasterji tudi vegetarijanci oziroma vegani?

Moji razlogi, da sem nehala uživati meso in druge živalske produkte, niso tesno povezani z varovanjem okolja. Ko sem se začela zavedati, kakšne grozote se dogajajo v mesni, mlečni in jajčni industriji, sem se enostavno odločila, da nočem biti del tega. A več kot se naučim o varovanju okolja, bolj se zavedam, da ima prehranjevanje z izključno rastlinsko prehrano izjemno pozitivne učinke na planet.

Ovseno mleko recept 1

Zato me še toliko bolj ujezijo situacije, v katerih se veganstvo in ekologija izključujeta. Dober primer tega so veganski nadomestki neveganskih izdelkov – velik del jih vsebuje palmovo maščobo, katere pridobivanje planetu povzroča ogromno škodo, skoraj vsi pa so tudi pakirani v plastiko.

Ne me narobe razumet. Ni, da bi te nadomestke jedla vsak dan. Vseeno pa si na kruh pod rezine avokada rada namažem »maslo«, parkrat letno mi zapaše »jogurt«, v kavo pa kdaj pa kdaj pljusknem malo »mleka«. Vse omenjeno je v naših trgovinah NE. MO. GO. ČE. dobiti brez plastike.

Vedno sem rada poskušala vse izdelati doma. To je deloma povezano z gorenjsko tendenco, da ne zapravljam, če ni treba, pri hrani pa mi je to všeč tudi zato, ker potem točno vem, kaj pijem/jem. In medtem ko mi pri maslu in jogurtu še ni uspelo izdelati zadovoljive veganske verzije, sem imela pri mleku bistveno več uspeha.

Za izdelavo rastlinskega mleka najraje uporabljam ovsene kosmiče. Razlogov za ovseno mleko je več: dostopnost, nizka cena, papirnata embalaža, slovensko poreklo, dober okus.

Dolgo sem študirala, ali bi kupila posebne precejalne vrečke za rastlinsko mleko, pa se kar nekako nisem mogla odločit v nobeno smer. Tiste, ki se jih dobi pri nas, so drage, da bi jih pa naročila s Kitajske, mi pa tudi ni – iz očitnih razlogov.

Rešitev za ta problem je bila bližje, kot bi si mislila. Skrivala se je v moji omari, v škatli, kjer imam robce iz blaga. Opazila sem, da je eden od robcev še posebej velik in dovolj fino tkan, da bi se z njim dalo precediti mleko. Sicer ga še nikoli nisem uporabljala, a sem ga vseeno oprala in ga sterilizirala z likalnikom. Prala sem ga samo z vročo vodo, da v mleku nisem imela sledov praška in mehčalca. Svojo nalogo je odlično opravljal, vse dokler ga nekega dne, ko se je zunaj sušil, veter ni odpihnil neznanokam. *smrk*

Za pripravo rastlinskega mleka potrebuješ tudi dovolj močan mikser, ki bo kosmiče dejansko zmlel in ne le vrtinčil po posodi. Jaz uporabljam mikser za smoothieje, ker drugega pač nimam. Ker je posoda visoka in ozka, kosmiči v vodi radi splavajo na vrh. Zato sprva dodam malo vode, nato pa jo sproti dolivam. Priprava ovsenega mleka pa bi verjetno uspela tudi s paličnim mešalnikom.


Ovseno mleko, primerno za vegane in občutljive na laktozo

Ovseno mleko recept 1

Sestavine:

  • skodelica (2,5dl) ovsenih kosmičev
  • 2 skodelici vode
  • (po želji) sol in sladkor

Izdelava traja: 4 minute

Nastane: cca. 0,5L ovsenega mleka

V mešalnik streseš ovsene kosmiče in jih preliješ z vodo. Prižgeš mešalnik – kakšne pol minute je povsem dovolj.

Z robcem prekriješ vrč in ga trdno primeš. V vrč nato skozi robec preliješ nastalo mleko. Ko preliješ vse mleko, robec zagrabiš za robove in jih dvigneš. Z drugo roko primeš del robca, kjer so se nabrali zmleti ovseni kosmiči in ga začneš vrteti. Robec vrtiš in stiskaš, dokler ne odcediš vsega mleka. Zdaj ga lahko preliješ v steklenico in postaviš v hladilnik, lahko pa mu dodaš še malo soli in sladkorja po okusu. Za zgoraj opisano količino mleka jaz uporabim tričetrt male žličke sladkorja in petino žličke soli.

Domače ovseno mleko porabi v treh do štirih dneh. Ker izdelava ni zahtevna, še manj pa dolgotrajna, ga lahko brez problema sproti pripravljaš v manjših količinah.

Uživaj v domačem, veganskem in okolju prijaznem mleku!

Ste umrlim prižgali svečko? | Kako se ljubljenih spominjati brez odpadkov

Svečka

Današnja objava je malo krajša, ker je bilo te dni o tem napisanega že ogromno. Pa tudi zato, ker je ura pol dveh zjutraj in imam že komaj odprte oči. Resno se mi zdi, da moj urnik pisanja potrebuje resen premislek in spremembe, saj ima nočno pisanje za posledico samo podočnjake, srce, ki razbija zaradi kave in besede, ki ne tečejo, kot bi morale.

Spomin na preminule ali … ?

Kako se spominjate ljubljenih, ki jih ni več med nami? Se o njih pogovarjate, gledate njihove fotografije, si pripovedujete zgodbe ali se enkrat letno odpravite na pokopališče, kjer prižgete tono nagrobnih sveč?

Če spadate med veliko večino Slovencev, počnete prav slednje. Slovenci namreč letno pokojnim ljubljenim prižgemo neverjetnih 23 milijonov nagrobnih sveč, ki se pretopijo v 4500 ton odpadkov. Je to res potrebno? Je potrebno, da zastrupljamo planet z izgovorom, da se tako spominjamo umrlih?

Včasih imam občutek, da se okrog prvega novembra začne tekmovanje, kdo bo na »svoje« grobove prinesel največ sveč. Le z zmago na tem tekmovanju lahko sebi (in mogoče sosedom?) dokažemo, da smo imeli umrle res radi.

Pa se ne da drugače? Seveda se da.

„Pomagajmo tistim, ki še živijo, če nismo mogli vsem, ki se jih te dni spominjamo.‟

Zgornji stavek je slogan akcije Manj svečk za manj grobov. Pobudo za akcijo je pred nekaj leti dal Primož Jelševar in od tedaj se akciji pridružuje čedalje več slovenskih občin.

Vsak dan med 29. oktobrom in 1. novembrom na pokopališčih v sodelujočih občinah obiskovalce čakajo prostovoljci, ki sprejemajo prostovoljne prispevke. Vsak darovalec za svoj prispevek prejme tudi zastavico sočutja, ki jo lahko pusti na grobu bližnjega.

Zelo sem ponosna na svojega sokrajana, ki se je odločil, da bo dan spomina na mrtve izkoristil za to, da bo poskusil pomagati tistim, ki še živijo. Prostovoljne prispevke (v zadnjih osmih letih so skupaj zbrali okrog 160 tisočakov) namreč vsako leto v vsaki občini namenijo za pomoč tistim, ki jo potrebujejo. V Zagorju, od koder prihajam, bodo letos z zbranim denarjem kupili poseben stol za prenašanje ponesrečencev, ki zaradi svoje poškodbe ne morejo hoditi. Če bo kaj denarja ostalo, ga bodo porabili za nakup SMS gumbov, ki bolnim in ostarelim omogočajo samodejni klic na pomoč v primeru nezgode.

Meni se zdijo zastavice odlična ideja, saj so poleg dobrodelne note tudi bolj ekološke od nagrobnih sveč. Izdelane so namreč zgolj iz lesene palčke, koščka papirja in malce lepila. Nobene plastike, ki bi okolju po uporabi škodila še stoletja.

Če ti zastavice iz kakršnegakoli razloga res niso všeč ali pa tvoja občina (še) ne sodeluje v akciji, lahko ljubljenim na grob odneseš tudi nekaj svežega cvetja ali okrasek iz slanega testa, ki ste ga ustvarili skupaj z otroci, ali pa v spomin na pokojnega doma v lonček posadiš rastlinico.

Mojih pet centov na to temo. Kaj pa ti meniš o tem?